Velika večina prebivalcev se strinja, da je javno zdravstvo zelo pomembno in bolj ali manj nasprotuje zasebnemu zdravstvu. A ko pogledamo h konkretnim problemom, predvsem z vidika človeka, ki potrebuje zdravnika, se stvari zapletejo in marsikoga prepričajo besede privatizatorjev = kapitala, zdravništva in desnice. Vabimo vas k branju teksta “Zdravnik, bolnik in vmes dobiček”, v katerem je D. Keber predstavil probleme zasebnega zdravstva na konkretnem primeru.
Znanec mi je zadnjič potožil, da njegove osemdesetletne matere niso želeli sprejeti na zasebno kliniko na operacijo trebušne kile, čeprav ZZZS tej ustanovi plačuje med drugimi tudi te operacije. Usmerili so jo v ljubljanski klinični center in mu ob tem razložili, da je njegova mati stara osemdeset let, je srčni bolnik in ima sladkorno bolezen. »Bolnikov s tolikšnim tveganjem ne operiramo.«
Seveda je prav, da se v majhnih zasebnih ustanovah, ki ne razpolagajo z vsemi možnostmi reševanja zapletov, izogibajo rizičnim bolnikom. Obravnava takih bolnikov je zaradi zahtevnosti tudi nekajkrat dražja kot pri nezapletenem primeru in plačilo bi moralo to upoštevati. Zgodilo pa se je obrnjeno: ministrstvo za zdravje je v »smernicah zdravstvene politike 2023« zdravstveni blagajni izrecno naročilo, naj pripravi cene storitev, ki morajo biti enake za vse izvajalce. To je voda na mlin zasebnim izvajalcem: minister je nagradil sporno prakso, ki jo imenujemo posnemanje smetane. /…/
»Lahki« pacienti so tarča zasebnih ustanov, ki bolnike lahko izbirajo, medtem ko so javni zavodi dolžni sprejeti vse bolnike. Zdravnik, ki je prekinil delo v taki ustanovi, mi je povedal, da ga je pretreslo odkritje, da je na seznamu za bližnjo operacijo srca naletel na pet bolnikov, ki operacije sploh niso potrebovali. Pa še primer iz prve roke: znanko, ki so ji komaj pred mesecem dni odkrili blago okvaro srčne zaklopke in ji v javni bolnišnici priporočili konservativno zdravljenje, je kar na cesti ogovoril zdravnik z iste klinike, ki popoldne dela v zasebni ustanovi. Že naslednji teden so jo v tej ustanovi tudi operirali.
Posnemanje smetane, prekomerno zdravljenje in nepotrebne storitve so le trije od številnih načinov, kako zasebni zdravstveni sektor ustvarja dobiček. Služijo istemu namenu kot manipulacije, ki jih uporabljajo trgovci, ki skušajo iztisniti iz kupca čim več denarja ob čim manjših stroških. S pomembno razliko, da pri nakupu vsakdanjih dobrin vemo, kaj želimo, in lahko nakup tudi zavrnemo, v zadevah zdravja pa imamo bistveno manj znanja kot zdravnik in bi odklonitev njegovega nasveta lahko pomenila škodo za lastno zdravje.
Zato mora odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju. V zasebnem zdravstvu v ta odnos vstopa dvom: ali nasvet morda ne temelji na kovanju dobička? To je eden glavnih razlogov, zakaj mora ne le financiranje, temveč tudi izvajanje zdravstvenega varstva ostati javno: motiv dobička ne sme porušiti zaupanje bolnika do zdravnika.
Posebno sporno je, če zdravniki delajo tako v javnem kot zasebnem sektorju. Tako delo imenujemo dvojna praksa in ga poznajo v večini držav, zdravniki pa so pridobili ljudsko poimenovanje dvoživke. Pri takem delu se razmišljanje o dobičku vnese tudi v javno ustanovo. V redki literaturi na to temo prevladuje naštevanje negativnih posledic dvojne prakse: navzkrižje interesov, plenilsko vedenje, postavljanje osebnih interesov pred interes bolnika, škodovanje ugledu javne ustanove in poklicnih kolegov, slabšanje odnosov med sodelavci in delegitimiranje javnega zdravstva.
Ali javnemu zdravstvu še lahko zaupamo, če v njem zdravniki razmišljajo o dvakrat boljšem zaslužku v zasebnem sektorju in rekrutirajo nezapletene bolnike za lastno zasebno prakso? Obstajajo še bolj zavržne posledice: da se s krepitvijo zaslužkov v zasebnem delu dvojne prakse podaljšujejo (in ne skrajšujejo) čakalne dobe v javnem delu, da se zmanjšuje storilnost takih zdravnikov v javnem sektorju in da prihaja do kraje zdravil, materiala in opreme.
V državah, kjer se delo v zasebnem sektorju v pretežni meri pokriva z javnimi sredstvi, taka je Slovenija, se interes za zdravljenje lažjih bolnikov kaže tudi v zmanjšani dostopnosti do zdravstvene obravnave težjih bolnikov. Ti bolniki ostajajo v javnem sistemu, kar povečuje stroške in povzroča izgubo. V večini držav želijo dvojno prakso kar najbolj omejiti, le redko kje, na primer v Kanadi in pred leti v Italiji, pa so jo prepovedali. Prevladuje namreč bojazen, da bi se v tem primeru zdravniki množično odločali za odhod v zasebno prakso.
V resnici pa je ta možnost zelo omejena, saj je delež bolnikov, ki si lahko omislijo zasebno zdravljenje, tudi v najbogatejših državah manjši od petih odstotkov, večinoma celo manjši od enega odstotka. Seveda ob tem zdravstvena blagajna ne sme plačevati zdravljenja v zasebnem sektorju. K omejevanju dvojne prakse naj bi pripomoglo primerno plačano delo v javnem sektorju, vendar se tudi v državah, kjer je to uresničeno, na primer na Norveškem, ta pristop ni izkazal kot učinkovit. Zdravnike tudi tam mami dodatni zaslužek.
Primarni interes zdravnika mora ostati zdravje njegovega bolnika. Zdravniški poklic je poslanstvo, njegova dodana vrednost je zdravje bolnika. Javno zdravstvo ni pridobitna dejavnost in ne more biti servis zasebne pridobitne dejavnosti. Zdravje je ključna potreba vsakega človeka in zdravstvene storitve ne smejo postati predmet povpraševanja in ponudbe, saj bi to njihovo ceno dvignilo v nebo in bi postale nedostopne veliki večini državljanov. /…/
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega