Si to, kar ješ, pravijo. Če pogosto posegaš po zamrznjenih hamburgerjih, instant ramenu in juhah iz vrečke, ti ni mar za svoje zdravje. Če greš za malico na kebab namesto v hipsterski veganski bio-eko lokal, se nimaš rad. Če ne pečeš domačega kruha z drožmi in namesto tega v Lidlu kupiš toast, ne maraš svoje družine, ker v pripravo hrane ne vložiš dovolj ljubezni. Gre za tipične primere liberalne individualizacije odgovornosti.
Način prehranjevanja vsekakor vpliva na naše zdravje, splošno počutje in kvaliteto življenja. Nezdrava oziroma neuravnotežena prehrana ni problematična le zaradi debelosti, ampak prispeva k nastanku številnih bolezni in skrajšuje življenjsko dobo.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je naša prehrana odvisna od izbire, pa to drži le delno. Na to, kaj bomo kupili in v katero restavracijo bomo odšli na malico, vpliva več dejavnikov. Eden je cena izdelkov in naš socioekonomski status. Drugi je dostopnost ponudnikov hrane. Tretji je naš delovnik in obremenitve na delovnem mestu, ki vplivajo na to, koliko časa in energije bomo imeli za prehranjevanje. Predstavljamo si lahko, da več ur kot preživimo v službi in bolj kot smo po službi utrujeni, večja verjetnost bo, da bomo posegli po pripravljenih obrokih ali hitri prehrani. Raziskave, ki smo jih pregledali, ugotavljajo, da je kvaliteta prehrane med drugim pogojena z ekonomsko neenakostjo.
Ultrapredelana hrana je glede na nedavni pregled raziskav povezana z 32 škodljivimi učinki na zdravje, vključno z večjim tveganjem za bolezni srca, raka, sladkorno boleznijo tipa 2, slabim duševnim zdravjem in zgodnjo smrtjo. V Združenem kraljestvu in ZDA je več kot polovica povprečne prehrane sestavljene iz ultrapredelane hrane. Zgovorna je ugotovitev, da je prehrana mlajših in revnejših kar v 80 % sestavljena iz ultra-predelane hrane.
Preden nadaljujemo z razlago povezave med neenakostjo in kvaliteto prehrane, si poglejmo, kaj pojem predelana hrana sploh pomeni. Predelava hrane pomeni, da je bilo živilo kakorkoli predelano ali spremenjeno. Med predelavo uvrščamo kuhanje, fermentacijo, vlaganje, sušenje, dimljenje. To so postopki, s katerimi zmanjšamo možnosti zastrupitve s hrano in jih podaljšamo rok trajanja. Predelava hrane nam je in nam še danes pomaga preživeti.
Kako se pa predelana hrana razlikuje od ultrapredelane (oz. ultraprocesirane)? Razlika je v stopnji predelave. Ultrapredelana živila praviloma v svoji sestavi ne vsebujejo izvornih nepredelanih živil, ampak so narejena večinoma iz snovi, ki so bile z različnimi postopki pridobljene iz teh živil. Če gre le za stopnjo predelanosti živila, se zastavlja vprašanje, zakaj zoper te skupine živil obstaja takšna gonja in zakaj raziskave ugotavljajo povezavo s pogostostjo uživanja ultrapredelanih živil in bolezni. In pa, zakaj revnejši uživajo večji delež teh živil?
Živila, ki so skrajno predelana, so pogosto zelo kalorična in hranilno revna – imajo nizko vsebnost zdravju koristnih hranil, hkrati pa imajo veliko nasičenih maščob, sladkorja in soli. Sem uvrščamo na primer sladke pijače, zamrznjene gotove jedi, sladkarije, slane prigrizke. Ultrapredelena živila so načeloma tudi poceni za proizvodnjo, saj imajo imajo dolgi rok uporabnosti in jih je lažje skladiščiti ter prevažati.
Kaj pa veganski burgerji iz umetnega mesa in veganski siri, ki so prav tako bogati s soljo, ojačevalci okusa in maščobami? Tudi v tem primeru gre za ultrapredelano hrano z neugodno prehransko sestavo, ki je, za razliko od zgoraj naštetih primerov, draga in namenjena predvsem premožnejšim. Ker je pospremljena z odlično promocijo, imajo ljudje občutek, da so izbrali zdravo živilo.
Po drugi strani med ultrapredelano hrano uvrščamo tudi hranilno bogata živila, kot na primer proteinski prašek in prehranska dopolnila. Tudi v tem primeru gre za izdelke, ki so dražji. Glede na ugotovitve raziskave sklepamo, da so pripravljavci pregleda raziskav imeli v mislih ultrapredelano hrano z visoko vsebnostjo maščob, soli ali sladkorja oziroma hrano z neugodno hranilno sestavo. Ta hrana je običajno res poceni, zato je bolj verjetno, da bodo po njej pogosteje posegali revnejši.
A cena ni edini dejavnik, ki vodi do prehranske neenakosti. Raziskava, ki so jo izvedli pri Adfree Cities, je pokazala, da je v najrevnejših predelih Anglije in Walesa kar 80 odstotkov oglasnih panojev, ki oglašujejo hitro hrano in alkohol. Delavski razred je bolj izpostavljen tudi agresivnemu oglaševanju nezdrave prehrane.
Da ima kvaliteta prehrane tudi komponento neenakosti, pa dokazuje še ena nedavna raziskava, ki so jo izvedli znanstveniki z Univerze v Cambridgeu. S pomočjo umetne inteligence so ocenili jedilnike britanskih restavracij na platformi Just Eat in ugotavljali povezavo s stopnjo revščine v posameznih okrajih. Ugotovili so, da se restavracije z najmanj hranilno ugodnimi jedilniki pogosteje nahajajo v revnejših predelih, restavracije s hranilno ugodnimi obroki pa v bogatejših predelih in na turističnih lokacijah. Ne le oglaševanje in cena, revnejši so obkroženi z restavracijami, ki ponujajo nezdravo hrano.
Na podlagi študij lahko potrdimo uvodno tezo, da sta prehrana in zdravje pogojena z neenakostjo. V državah, kjer v šolah ni urejene kvalitetne šolske prehrane, so otroci še bolj izpostavljeni nezdravim izbiram za šolsko malico. Šolske malice in kosila v javnih vrtcih in šolah, ki so pripravljena po smernicah zdrave prehrane, so vsekakor zelo pomembna kar se tiče vpliva na prehransko neenakost v Sloveniji. Ključno je, da so šolske malice v javni domeni, kot pa če za to skrbijo zasebniki, ki jim je v interesu predvsem dobiček.
Vsekakor bi bilo koristno, če bi v šolske učne načrte dodali vsebine s področja zdrave prehrane in bi ljudje bolje razumeli, kaj zdrava prehrana sploh pomeni in bi bili manj odporni na oglaševalske kampanje. Ob tem ne pozabimo, da na poseganje po nezdravih obrokih vplivata tudi delovnik in višina plače. Kar se tiče službenega časa je zelo pomembno, da imajo delavci zagotovljen čas in plačano malico. A ob draginji in nizkem znesku povračila stroškov za malico, lahko sklepamo, da tudi pri nas delavstvo pogosteje posega po hranilno manj ugodnih izbirah. Mnogi poklici imajo čas za malico le na papirju, v praksi pa to pomeni, da morajo jesti stoje ali pa med malico delajo. Neurejen delovnik in naporno delo vplivata tudi na pomanjkanje časa za pripravo kvalitetnih obrokov po službenem času. Delavstvu bi koristil sistem javnih menz, ki bi ponujale zdravo prehrano in bi s tem tudi prenesle odgovornost prehranjevanja na družbo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega