Na protestu ob mednarodnem dnevu žensk, ki ga je organizirala Iskra, je spregovorila tudi Palestinka iz Gaze Wafa Kanaan. Pred približno dvema letoma in pol je je zapustila Gazo, da je rešila sebe in svoje otroke pred smrtjo ali invalidnostjo zaradi neprestane grožnje izraelskega napada. Njeno življenje je prepojeno s trpljenjem, diskriminacijo, bombardiranjem, razseljevanjem, omejitvami gibanja, onemogočanjem dostopa do osnovnih storitev in številnimi podobnimi grozodejstvi, ki jih neprestano izvaja izraelski okupator.
“Koliko noči sem preživela v strahu, da bom izgubila svoje ljubljene, kolikokrat sem jokala, ker sem izgubila svoje drage, kolikokrat sem jokala, ker nisem mogla svobodno potovati iz Gaze, kolikokrat sem z otroki tekla na varno, da me ne bi ubila bomba F16, kolikokrat sem trpela, da bi dobila dostop do elektrike in čiste vode,” je povedala.
“Zapustila sem Gazo, mamo, brate, nečakinje, nečake, prijatelje, svojo kariero in čudovite kraje. Mislila sem, da bo to dovolj za normalno življenje, ampak poglejte, kje smo zdaj. Že pet mesecev doživljam tako močan strah in stres kot ga nisem še nikoli. Dnevno spremljanje novic in posnetkov iz Gaze presega moje zmožnosti, počutim se izgubljeno. Počutim se mrtvo, a še vedno diham. Vsako minuto mislim na svojo družino, prijatelje, svoje ljudi; ko pijem, ko kuham, ko jem, ko kupujem stvari, ko ostanem doma. Gledam v nebo in čutim, kako krivičen je ta svet, da sprejema gledanje tega množičnega pobijanja Palestincev samo zato, ker so Palestinci in ker so avtohtono prebivalstvo Palestine. Da dopušča lakoto in kolektivno kazen, ki jo izvaja Izrael nad 2,3 milijona prebivalci. Od tega je milijon otrok in približno polovica žensk.”
Opozorila je, da palestinske ženske živijo pod najdaljšo okupacijo v sodobni zgodovini. Že 17 let živijo pod blokado in 150 dni doživljajo genocid. To se dogaja neprekinjeno.
“Medtem ko je svet danes zaposlen s praznovanjem mednarodnega dneva žensk, bi jih moralo biti sram, da je bilo do danes ubitih na tisoče mater, ki so zapustile svoje otroke, na tisoče mater je izgubilo svoje otroke in partnerje, na tisoče žensk je izgubilo vsaj enega družinskega člana, na tisoče žensk je izgubilo eno ali več okončin, na tisoče žensk je bilo ugrabljenih in mučenih, na tisoče žensk se je v 150 dneh večkrat preselilo v iskanju varnega kraja, ki ne obstaja, na tisoče žensk nima dostopa do čistih stranišč, čiste vode za pitje in tuširanje, nimajo dostopa do higienskih vložkov, na tisoče nosečnic nima dostopa do zdravstvene oskrbe, na tisoče mater je rodilo ali imelo carski rez brez ustrezne anestezije, novopečene matere nimajo dostopa do hranljive hrane, ki jo potrebujejo za dojenje, ustreznih toplih oblačil zase in za svoje novorojenčke, na tisoče jih živi v šotorih v teh hladnih nočeh, na tisoče žensk z rakom in drugimi kroničnimi življenjsko nevarnimi boleznimi nima dostopa do zdravljenja, na tisoče jih je bilo ranjenih v izraelskih napadih in niso dobile zdravljenja ali kakršnih koli sredstev proti bolečinam.”
“Svet bi se moral sramovati, da je palestinske ženske pustil na cedilu in jih prepustil trpljenju ali počasnemu umiranju. Kot humanitarna delavka sem v življenju opravila več usposabljanj o človekovih pravicah, pravicah žensk, enakopravnosti in nasilju nad ženskami. A vse to je neuporabno in nesmiselno, če palestinskim ženskam ne bodo zagotovili pravice, da živijo svobodno in dostojanstveno kot vse druge ženske na tem svetu. Svet, ki se leta 2024 sprijazni s tem, da bo ženski odvzeta pravica do dostopa do vseh storitev samo zato, ker je Palestinka; tak svet bi se moral sramovati za vedno in za naslednje in naslednje generacije. Zgodovina ne bo pozabila tega časa grozodejstev nad palestinsko žensko, palestinsko deklico, medtem ko svet molče opazuje. Ob tej priložnosti bi moralo biti sporočilo samo eno: Premirje zdaj in Palestina naj bo svobodna.”
Avtorici fotografij: Tisa Praprotnik, Veronika Tržan
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega