“Če naše delo ni nič vredno, protestiramo!” je bilo geslo protesta, ki ga je ob 8. marcu organizirala Iskra. Ena izmed govornic na protestu je bila tudi osebna asistentka in članica Sindikata osebne asistence Laura Jelić. Njen govor objavljamo v celoti.
Sem osebna asistentka. Vsak dan negujem, kuham, čistim, pomagam pri aktivnostih in nudim psihično podporo. Moja služba je pomagati soljudem, ki sami ne morejo izvajati osnovnih opravil. Brez nas, osebnih asistentk in asistentov, bi bili ovirane osebe nemočne in še bolj izključene iz družbe. Opravljamo pomembno delo, ki temelji na družbeni solidarnosti, da bi lahko ovirane osebe živele vsaj približno enako, kot vsi drugi. A kapitalu je za to vseeno. Na nas se najbolj špara! Pa ne samo na nas, špara se tudi na čistilkah, medicinskih sestrah, kuharicah, socialnih oskrbovalkah in negovalkah! Me kapitalu sporočamo, da smo pomembne!
Od nas se pričakuje, da bomo delale petke in svetke, ponoči med vikendi in prazniki! Urnik za naslednji teden dobimo šele konec tedna. Ob tem si ne zaslužimo nič več od minimalnega dopusta in plače, s katero životarimo!
Si lahko zamislite, kakšne posledice imajo taki pogoji na naša življenja? Ker v svojem službenem času pomagamo drugim, nam zmanjka časa zase, naše družine in prijatelje. Težko si načrtujemo družino, organiziramo prosti čas, izgubljamo stike s prijatelji in družino. Po napornem dnevu lahko samo še pademo v posteljo! Zakaj mora biti tako osnovna stvar, kot je pomoč sočloveku, tako naporna?
Čeprav imamo večinoma pogodbe za nedoločen čas, naša služba še zdaleč ni varna. V službah nemalokrat dvigujemo težka bremena. Doživljamo pa tudi psihično, fizično ali celo spolno nasilje. Delamo s poškodovanimi hrbtenicami in psihično izmučene, dokler ne pregorimo in damo odpoved. Če damo odpoved, pa vemo, da nova služba ne bo nič boljša, saj živimo v sistemu, ki naše delo izkorišča za profite lastnikov.
Osebna asistenca ne bi smela biti del zasebnega sektorja, sploh ob dejstvu, da se javno financira. Namesto, da bi bili javni, smo na nek način agencijski delavci. Naši nadrejeni imajo poslovni interes, med sabo so si konkurenca, namesto da bi delovali v prid ljudi. To škoduje tako nam kot tudi oviranim osebam, koristi pa samo kapitalu. Solidarnost se ne more meriti v evrih!
Potrebe ljudi bi morale biti naša prioriteta! Tudi nas skrbi, ali bomo pravočasno oskrbljene, če zbolimo. Ali pa, kdo bo pomagal nam, ko ne bomo mogle več skrbeti zase? Skrbi nas, da ne bomo imele dovolj denarja za dom za starejše.
Pomoč soljudem bi morala biti v rokah družbe, ne kapitala. Hočemo kvalitetno javno zdravstvo, šolstvo, vrtce, pa tudi kvalitetne domove za ostarele in javno osebno asistenco. Dovolj je bilo požrešnih kapitalistov, menedžerjev in podjetnikov, ki se okoriščajo na račun šibkejših!
Pomagamo drugim, da lahko kolikor se da normalno živijo. Zato naše delo ni storitev, ki bi se lahko prodajala na trgu! Opravljamo pomembno delo! Pa ne zato, ker je nekdo zanj plačal in ker ima nekdo od njega profit. Pomembno in dobro je zato, ker zaradi njega nekdo boljše živi!
Avtorica fotografij: Tisa Praprotnik
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega