Ob tekoči razpravi glede lastnine veliko poslušamo o tem, kako je stvar urejena na (ustavnem) papirju. Toda kaj je realnost univerzalne zaščite lastnine, ko pa velika večina ni lastnikov? Pred 33. členom ustave so enaki tako lastnik zemlje, kot agrarni delavci, tako rentnik kot najemnik, tako lastnik proizvodnih sredstev, kot tisti, ki brez možnosti prihrankov za njih lahko zgolj opravlja delo. Pravica do zasebne lastnine je samo kapitalistično izkoriščanje povzdignjeno v sveto pravo.
Množičnega malega lastništva pač ni več, odpravil ga je kapitalizem, družbeni red utemeljen na lastnini! To ironično dejstvo izpostavlja že komunistični manifest:
“Nam komunistom so očitali, da hočemo odpraviti osebno pridobljeno, z lastnim delom pridobljeno lastnino; lastnino, ki da je podlaga vse osebne svobode, dejavnosti in samostojnosti.
Pridelana, pridobljena, z lastnim delom prislužena lastnina! Mar govorite o drobni meščanski, drobni kmečki lastnini, ki je bila pred meščansko lastnino? Ni nam je treba odpravljati, razvoj industrije jo je odpravil in jo vsak dan znova odpravlja.
Ali pa govorite o moderni meščanski privatni lastnini?
Toda mar mezdno delo, delo proletarca, ustvarja proletarcu lastnino?
Nikakor ne. Ustvarja kapital, tj. lastnino, ki izkorišča mezdno delo, ki se lahko veča samo, če poraja novo mezdno delo, da bi ga znova izkoriščala.”
Tudi lokalna anomalija npr. visokega deleža lastništva stanovanj je posledica razprodaje družbene lastnine v 90ih od katere so pa nadaljnje generacije izključene.
Grimsovo bajko o deželi pridnih lastnikov lahko (vsaj začasno) uresniči le veliko prerazporejanje bogastva in 40 let grajenja družbenega bogastva. Takšnega programa pa – zagotavlja tudi Mesec – si ne upa misliti niti naša skrajna levica.
Na 170 let stare provokacije lahko odgovorimo le s 170 let starimi slogani; … razlastninjenje ni nekaj, kar je treba izumiti. To že obstaja – spremenimo le njegov značaj!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega