Državni zbor (DZ) danes ponovno odloča o spremembah družinskega zakonika, ki omogočajo sklenitev zakonske zveze ne glede na spol zakoncev in dajejo istospolnim partnerjem v partnerskih zvezah enake možnosti za posvajanje otrok kot ostalim. Za tovrstno ureditev so prvič v začetku oktobra glasovale poslanke in poslanci liberalnih ter socialdemokratskih strank (Svoboda, SD, Levica), proti so bili parlamentarni predstavniki konservativnega političnega tabora (SDS in NSi). Državni svet (DS) je nato izglasoval veto na navedene spremembe in jih poslal v ponovno odločanje poslankam in poslancem. Danes tako le ti znova glasujejo o navedenih spremembah.
Nekaj tednov pred tem pa je na Kubi potekal referendum o podobni tematiki. Na njem je 67% volivk in volivcev (3.9 milijona ljudi) glasovalo za potrditev ti. novega družinskega zakona. Ta med drugim predvideva legalizacijo istospolnih porok in partnerskih skupnosti, dovoljuje posvajanje otrok s strani teh parov in uveljavlja nove zakonodajne emancipatorne prakse v družinsko okolje.
V obeh primerih gre za napredne spremembe v družbenih odnosih. Prostor družbenih pravic se širi na nove skupine ljudi, ki so bili do sedaj iz njih izključeni. Družba s tem stopa en korak k zadovoljevanju principa polne vključenosti ljudi v družbeno življenje. Toda primera sta si že na prvi pogled precej različna. Kaj je njuna ključna ločnica in kako bo to vplivalo na različne družbene učinke teh sprememb pri nas, v Sloveniji in kako na Kubi?
V Sloveniji sta o spremembah in dopolnitvah družinskega zakonika ali sorodnih zakonskih aktov potekala dva referenduma. Prvi 2012, drugi tri leta kasneje, 2015. Na obeh so volivke in volivci zavrnili zakonska predloga, ki sta prinašala rešitve podobnih tem, ki so bile v DZ sprejete v začetku meseca. Na prvem je proti glasovalo 280.000 ljudi (55,5% tistih, ki so oddali svoj glas), na drugem pa 394.000 ljudi (63,5% tistih, ki so oddali svoj glas).
Do uveljavitve omenjenih rešitev torej ni prišlo preko ljudskega odločanja, temveč preko glasovanja parlamentarcev, ki so svojo odločitev temeljili na sodbi ustavnega sodišča o tej zadevi. Kljub temu, da gre tokrat za upoštevanje in uveljavljanje napredne odločitve, ki gre v smeri splošne enakosti, pa velja biti načeloma skeptičen do takšnega urejanja razmerij v družbi. Gradnja vključujoče in solidarne družbe namreč zahteva čim širšo vključenost ljudi v procese odločanja in ne njihovo prelaganje na politični ter sodni establishment. To omogoča tudi mnogo večjo zakoreninjenost in dolgoživost naprednih družbenih sprememb h katerim stremimo.
Na Kubi je bil proces obraten. Družinski zakon se je oblikoval skozi 80.000 srečanj po kubanskih vaseh in mestih. V tem procesu se je razpravljalo o več kot 300.000 predlogih za dopolnitve in izboljšave, ki so jih podali sodelujoči delovni ljudje. Verzija, ki so jo potrdili na referendumu je predstavljala 25-ti osnutek družinskega zakona. Pri celotnem procesu je potrebno poudariti tako vlogo kubanske komunistične partije kot tudi drugih socialističnih političnih sil na otoku. S svojim delovanjem so delovne ljudi vodili do naprednejših političnih stališč in s tem opravljali svojo vlogo socialističnih političnih organizacij.
V nasprotovanju družinskemu zakonu so se sicer združile opozicijske liberalne politične skupine, katoliška cerkev (na Kubi se za katoličane opredeljuje 59% vseh prebivalk in prebivalcev; na zadnjem popisu leta 2002, kjer se je to vprašanje zastavljalo, se je v Sloveniji za pripadnice in pripadnike katoliške veroizpovedi opredelilo 58%) in tuje ultra-konservativne skupine. Prvi so pozivali ljudi, da naj na referendumu glasujejo proti zakonu, ker bodo na ta način poslali negativno sporočilo komunistični partiji. Človekove pravice, na katere toliko prisegajo, so bili zaradi simbolike in antikomunizma pripravljeni zavreči v najbližji koš. Slika, ki ni specifična samo za Kubo, ampak jo lahko preslikamo v praktično vsa okolja po svetu.
Vprašanje družbenega položaja istospolno usmerjenih je neposredno povezano s prevladujočo definicijo in prakso družine v posameznih zgodovinskih obdobjih razredne družbe. Obseg družbenih pravic različnih spolnih manjšin vpliva tudi na razumevanje in razširjenost principov patriarhalne družine. Torej nam vsem poznani model, kjer so ženske odgovorne za reprodukcijo delovne sile, kot matere in gospodinje, moškemu pa je prepuščena vloga skrbnika, ki služi mezdo, domov prinaša denar in ne opravlja neplačanega gospodinjskega dela. Čeprav zaradi dediščine emancipacije v socializmu ta model pri nas ne prevladuje, so trendi negativni. Prav proti tem principom so med drugim na navedenem referendumu glasovale Kubanke in Kubanci. Njihov proces na jasen način kaže na povezavo med bojem za emancipacijo žensk in bojem za družbene pravice spolnih manjšin.
Oba boja pa lahko zares spreminjata družbene odnose, ne zgolj pravne prakse, le preko vpetosti v širši boj za odpravo kapitalističnega reda. Reda, ki temelji na lastninjenju v vseh sferah življenja in ki vse podreja profitnemu motivu. Reda, katerega sam ustroj je takšen, da je znotraj njega nemogoče pričakovati, da bi družbene potrebe vseh nas, delovnih ljudi, ne glede na razlike, ki so bile zgoraj zapisane, bile postavljene na prvo mesto!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega