Na naslovnici časnika Večer lahko vsak dan levo zgoraj preberemo citat, ki ga je uredništvo izbralo za bob dneva. Izbira je v prvi vrsti odvisna od sogovornikov ali piscev, ki jih novinarji citirajo v prispevkih, potem od dnevnega urednika, ki izbere tisto izjavo iz časnika, ki se mu zdi najboljša. Na koncu leta uredniki med vsemi bobi dneva izberejo deseterico finalistov. Možnost izbire, ki preostane bralstvu, je tako precej podobna parlametnarnim, predsedniškim in lokalnim volitvam v meščanski demokraciji, kjer volivci odločajo med slabimi možnostmi in obkrožijo najmanjše zlo.
A poglejmo si, katera je tista izjava, ki si je v soboto prislužila laskavi naziv bob leta 2023? V intervjuju za rubriko Grema na kafe jo je izrekel destilar, podjetnik in vojak Bojan Luženik, glasi pa se takole “V življenju sta dve možnosti: ali ste na odru in tekmujete ali pa ste pod odrom in ploskate. Treba je stopiti na oder, prenehati ploskati drugim, naj ploskajo vam. To dosežeš z delom in vztrajnostjo.” Izjava je nedvomno privlačna, morda res mnogim vliva upanje, saj se vendar moramo le truditi in bomo uspeli! Kako lepo je verjeti tej iluziji.
Ob podelitvi je zmagovalec povedal, da je prav ta nagrada dokaz, da vztrajnost in volja poskrbita za rezultat. S tem je v prvi vrsti želel spodubiti mlade podjetnike, ki imajo dobro podjetniško idejo, a po njegovem prehitro vržejo puško v koruzo. Če si dovolimo kanček predrznosti, lahko njegovo izjavo razumemo tudi v smislu, da so ljudje sami krivi za svoj neuspeh, ker niso dovolj vztrajni. Nagrajenec očitno verjame, da sta prav trud in vztrajnost v kapitalizmu, sistemu utemeljenem na nenehni gonji za profitom in izkoriščanju delovnih ljudi ter izrabljanju narave, ki temelji na družbenih neenakostih, tista, ki ločita uspešnega od neuspešnega! Ta izjava v celoti zabriše dejstvo, da v mnogo večji meri k “kapitalističnemu uspehu” prispevajo dejavniki povezani z razrednim okoljem iz katerega izhajaš.
Vprašajmo se še, kdo je v kapitalistični družbi sploh smatran kot uspešen. Tisti, ki si nekaj ustvari, ima svoje podjetje in čim večji dobiček. Torej tisti, ki za svoj dobiček vsakodnevno izkorišča bodisi delavce bodisi okolje. Do profita se drugače pač ne pride. Si kot družba res želimo uspeha naših šefov in lastnikov? Mar ne bi raje spodbujali solidarnosti med ljudmi in preoblikovali pomen uspeha? Mar ni boj za skupno dobro tisto, čemer bi morali kot družba ploskati namesto osebnemu uspehu nekega podjetnika?
Kakopak krivde za zmago te izjave ne moremo pripisati bralstvu, ki je izbiralo med že tako vsebinsko šibkimi izjavami. Morebitna iskrena všečnost izjave je prav tako razumljiva, saj ljudje nismo imuni na vplive kapitalizma, ki nam na vsakem koraku vceplja svojo ideologijo. Prijetno je verjeti, da je vse odvisno od nas. A na našo “uspešnost na trgu” v največji meri vpliva razred, iz katerega izhajamo. Da bi lahko nekoč dejansko odločali o svoji usodi, bo potrebna vztrajnost, a ne ta, o kateri govori bob, ampak vztrajnost v kolektivnem organiziranju, boju za odpravo kapitalizma in gradnji novega sistema.
Luženik je na podelitvi večkrat poudaril, da je ponosen pripadnik slovenske vojske. Že kar osemkrat na misijah v tujini – od Afganistana, Libanona, Balkana do Baltika. A naj spomnimo, da so misije slovenskih vojakov misije Nata, ki pa je, kot vemo, organizacija, ki je odgovorna za večino svetovnih vojn. In je precej daleč od mirovništva, ki ga tako rada razglaša.
V luči dejstva, da nagrajenec ponosno hodi na Natove misije, je čudno poslušati govor odgovornega urednika Večera Matija Stepišnika, ki je dejal: “Zato si želim, da bi zazveneli neskončni aplavzi za tiste, ki bi ustavili vojne, ki bi se dejansko spoprijeli z revščino, ki bi politiko in ne nazadnje tudi posel razumeli kot delo za skupno dobro. Ki bi naredili naše bivanje znosnejše.” Sprašujemo se, če razume, da vključenost slovenske vojske v Nato ne pomeni miru na svetu, ampak ravno nasprotno. In da izjave, kot je aktualni bob, prispevajo predvsem k reproduciranju neoliberalne ideologije, ki vse prej kot prispeva k zmanjševanju družbene neenakosti, ampak jo celo poglablja. Neenakost je temelj kapitalističnega sistema.
Če si odgovorni urednik iskreno želi to, kar je povedal, potem bi moral razmisliti o tem, komu na Večeru dajejo glas, kako izbirajo sogovornike in katere teme prvenstveno pokrivajo. Družbene odgovornosti in odprave revščine ne bo našel pri podjetnikih, ki so vsakodnevno izpostavljeni boju za čim višji dobiček na račun delavcev in okolja. Prav tako ne bo miru na svetu našel pri slovenski vojski, ki kot priden kužek pošilja vojake na natove misije po svetu.
A ne sme nas presenetiti, da slovenski osrednji mediji od nas pričakujejo, da ploskamo tistim, ki so v kapitalizmu prepoznani kot uspešni. So namreč le eden od ideoloških aparatov kapitalistične države, ki reproducira ideje kapitalizma. Z občasnimi blagimi kritiki sistema zgolj prispevajo k viziji demokratičnosti, a ko pride do odločilnih trenutkov, tako ali drugače stopijo na stran kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega