Na Švedskem se je, po tem ko je podjetje Tesla zavrnilo podpis kolektivne pogodbe, sprožil val stavkovnih aktivnosti in množične delavske solidarnosti. Zaposleni v Tesli prejemajo nižje plače, imajo slabše zavarovanje in nižje pokojninske prispevke, izključeni so tudi iz sektorskih standardov, ki jih določa sporazum o avtomobilski industriji v sindikatu IF Metall. Gre za prvo stavko v 20-letni zgodovini podjetja Tesla, ki je sicer znano po svoji protisindikalni usmerjenosti. Stavki Teslinih delavcev se je priključilo še osem drugih sindikatov.
Švedski sindikat transportnih delavcev je 7. novembra sprožil blokado in zavrnil nakladanje in razkladanje avtomobilov Tesla v pristaniščih v Malmöju, Södertäljeju, Göteborgu in Trelleborgu. 17. novembra se je blokada razširila na 55 pristanišč, švedski sindikat vzdrževalcev stavb Fastighets pa je prenehal s čiščenjem Teslinih razstavnih prostorov. Čistilcem in pristaniškim delavcem so se pridružili še ličarji in električarji, ki so zavrnili delo na vozilih Tesla. Poštni delavci pa so nehali dostavljati Tesline pošiljke, med drugimi tudi registrske tablice. Gre za konkretne delavske akcije in medsebojno solidarnost, ki ogroža kapital, kar vredno pozdraviti. Švedska je sicer država, ki ima občutno manj stavk kot njene nordijske sosede. Množični odziv sindikatov gre pripisati predvsem strahu sindikatov, da bi Teslini ukrepi ogrozili celoten švedski delovno-zakonodajni model. Slednje je močno razjezilo večinskega lastnika Tesle, Elona Muska, ki je zoper Švedsko konec novembra vložil tožbo. Da je podjetje Tesla, ki izdeluje “super-duper” zelene luksuzne avtomobile, tako protidelavsko usmerjeno, je vsekakor jasen pokazatelj, zakaj je nujno, da je okoljski boj vedno povezan tudi z delavskim. A v pričujočem prispevku se ne bomo osredotočili na sicer zelo očitno problematično postopanje Elona Muska, ampak bomo podrobneje analizirali delavski boj.
Susanna Gideonsson, ki vodi švedsko sindikalno zvezo, ki se bori proti Tesli, je dejala, da se bo spor končal s kolektivno pogodbo ali pa bo Tesla zapustila državo. Na prvi pogled gre za udarno izjavo, ki nakazuje na neizprosnost in načelnost švedskih sindikatov. A v resnici lahko iz izjave razberemo omejenost švedskih sindikalistov, ki delavski boj dojemajo le kot boj znotraj državnih meja. Kaj se dogaja v drugih državah jih torej ne zanima, dokler je pri njih vse po pravilih. Takšno razumevanje sindikalnih bojev lahko posledično res hipotetično privede do dobrobiti v dotični državi, a na račun izkoriščanja v drugih, manj bogatih državah. Takšna naravnanost še dodatno zaostruje imperialistične odnose, kjer države globalnega centra izkoriščajo periferne države. Sindikati kot napredne družbene organizacije takšnega izkoriščanja nebi smeli podpirati.
Švedska država ima socialdemokratsko zakonodajo, ki ščiti sindikate in spodbuja sklenitev kolektivnih pogodb. Kar 90 odstotkov delavcev ima na delovnem mestu sklenjeno kolektivno pogodbo, kar je videti spodbudno. A ob tem ne pozabimo, da so kolektivne pogodbe na Švedskem edini branik minimalnih plač in drugih delovnih pogojev. Ti se določajo izključno sektorsko, raven delavskih pravic pa je torej odvisna od moči posameznega sektorja. Sistem podpirajo tako sindikati, kot kapital in država. A prav ta harmonija med sindikati, kapitalom in državo je odgovorna za ohranjanje obstoječega sistema. Čeprav ima Švedska resda močno socialno državo, to ne pomeni, da gre za obljubljeno deželo, kjer se cedita med in mleko. To je namreč danes država z enim najvišjih indeksov neenakosti, visoko stopnjo brezposelnosti (zlasti med mladimi), naraščajočo revščino in izredno rasistično politiko do tujcev. Na Švedskem ima odstotek najbogatejših v rokah 40 odstotkov bogastva, četrtina prebivalstva pa nima nikakršnih finančnih sredstev.
Do fetišiziranega socialdemokratskega modela, ki se pojavlja med predstavniki buržoazije, je zato nujno zavzeti kritično držo. Socialdemokratska zakonodaja in z njo močna socialna država je namreč nastala zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin in vsekakor ni rezultat “nordijske mentalitete”.
V začetku dvajsetega stoletja je na Švedskem začela cveteti izvozna industrija. V Nemčijo in Veliko Britanijo so izvažali predvsem gozdarske surovine in železovo rudo, največ v obliki orožja. Kljub temu da je bila Švedska v obeh svetovnih vojnah nevtralna, to ni ustavilo njenega izvoza orožja tako zaveznikom kot tudi nacistom. Slednje je privedlo do tega, da je bila Švedska v času, ko so bile druge države uničene zaradi vojne, v svojem zlatem obdobju. Imela kapital, hkrati pa ni bila uničena od vojne.
Med leti 1945 in 1973 je doživela razcvet kapitalizma. Ker so bila takrat na Švedskem močna delavska gibanja, je kapital ugotovil, da se mu bolj splača delno ugoditi delavstvu, tako so razvili socialno državo in ohranili kapitalizem ter se izognili stalnemu udaru delavskih bojev. Po koncu zlate dobe je sicer prišlo do novega vala delavskih bojev, a se je zaradi pomankanja revolucionarnega naboja končalo pri reformističnih ukrepih, s katerimi sta kapital in država znova utišala delavstvo. Dejstvo je torej, da je bogastvo Švedske v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja temeljilo na izvozu na globalni kapitalistični trg, ki je zatiral delavce po vsem svetu.
Boj delavcev v Tesli je seveda vredno podpreti, prav tako stavkovni val in delavsko solidarnost drugih sindikatov. Boj za socialno državo in ohranitev priborjenih pravic je izredno pomemben. A za delavstvo je ključno, da se na tej točki ne ustavi. Cilj delavstva mora biti preseganje kapitalistične države in prehod v socializem. Če se borimo le za reforme, slej kot prej pride do tega, da pravice postanejo stvar, ki se v času zlate dobe za delavstvo vzpostavijo, v času zlate dobe kapitalistov, pa se odvzamejo. Delujejo pa kot mrtvilo delavstva, ki koristi ohranjanju kapitalizma.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega