»Če nisi iz Novega mesta ali z Dolenjske, nimaš kaj komentirati romske situacije«. Ta stavek se pogosto najde pod objavami na Facebooku, njegov namen pa je zaključiti komentatorsko debato na način, »če ne živiš tukaj, nimaš pravice, da govoriš o romski situaciji«. Ne, nisem iz Novega mesta, niti z Dolenjske, ampak iz Maribora, kjer skupaj z menoj tukaj živi okrog 3500 Romov. Romi so prav toliko Mariborčani, kot jaz, čeprav si ne moremo zatiskati oči, da jih kapitalizem ne odriva na družbeni rob. Tudi tukaj živijo v pogosto slabih stanovanjskih razmerah, da so podvrženi patriarhalnim vedenjskim vzorcem, da nesorazmeren delež romskih otrok obiskuje šole s prilagojenim programom ter da je v romski skupnosti še zmeraj veliko t.i. “malega kriminala” (npr. tatvine). Prav zato lahko pišem o Romih. Ker so del moje skupnosti, mojega vrtca, šole, ker hodijo na tekme v Ljudski vrt, v mariborske klube (tiste, ki so še ostali) in ker v mestu bivajo že od 15. stoletja dalje ter so tukaj pustili del svoje zgodovine. Predvsem pa zato, ker je v medijih o Romih govora skoraj izključno takrat, ko je govora o kriminalu.
Uboj v Novem mestu je ponovno osvetlil “romsko problematiko” na Dolenjskem, predvsem pa so mu nesorazmerno več pozornosti namenili mediji, ki niti približno toliko ne poročajo o nasilju in umorih podobne vrste, če je storilec 40 – letni Tadej iz Grosuplja, ki je do smrti pretepel svojo partnerko ali 65 – letni Jože, ki je ustrelil svojega soseda zaradi premoženjskega spora. Mediji k temu torej prispevajo tako, da večkrat senzacionalistično poročajo o posameznih incidentih, pri čemer etnična pripadnost storilca postane osrednji element zgodbe. Nasilje se v medijskem diskurzu ne obravnava kot nasilje, ampak “romsko nasilje”. Namesto analize vzrokov družbenih stisk se ustvarja moralna panika, ki so jo in jo bodo spretno vnovčili lokalni in državni politiki.
Slednje najbolje povzame t.i. Šutarjev zakon, ki bi naj »uredil varnostno stanje« na terenu. V resnici gre za izredno represiven zakon, ki razumeva varnost kot potrebo po nadzoru in povečanem število izrečenih kazni, izpušča pa področja socialne pravičnosti, enakosti in dostopa do javnih storitev, češ da po besedah predsednika vlade, gre za »povsem ločeno zadevo«. Ukinitev otroškega dodatka mladoletnim materam je kaznovanje mladih romskih deklet, ki so same pogosto žrtve spolnega nasilja in nazadnjaških patriarhalnih praks v lastnem okolju. Namesto, da bi se te prakse aktivno izkoreninjalo, se kaznuje žrtve. Namesto, da bi se vse odrasle romske in ostale udeležence te trgovine z ljudmi strogo kaznovalo in trajno izločilo iz okolij, kjer živijo, se bo sedaj vso breme krivde položilo na ramena romskih najstnic. Te bodo tako dvojno kaznovane in zaznamovane.
Poleg tega bi zakon uvedel možnost omejenega gibanja v določenih delih dneva, če policija oceni, da je to potrebno zaradi »ohranjanja reda«. Dodatno se uvajata hitrejše kaznovanje in višje globe za prekrške, za katere statistično vemo, da so pogosto povezani prav z odsotnostjo osnovne infrastrukture — na primer vožnja po neurejenih poteh ali kurjenje odpadkov zaradi pomanjkanja komunalnih storitev.
Namesto izboljševanja življenjskih pogojev in večjega vključevanja Romov v strukture oblast stavi na policijski nadzor in strah. Vključevanje Romov v družbene strukture (npr. romski občinski svetniki) ni zgolj uresničevanje integracijskih ciljev na papirju, ampak je prvotno namenjeno temu, da preko tega postanejo samostojni politični subjekti, ki imajo odgovornost, da iz nje naredijo čim več za družbene interese lastne skupnosti (ni pa to edini cilj). Čeprav tudi vemo, da v buržuazni parlamentarni demokraciji to ni zares v popolnosti mogoče. Sistem je narejen tako, da najpogosteje na pozicije pridejo oziroma na njih ostanejo tisti, ki zagovarjajo interese strank, interese kapitala. Država je pa sprejemanje odgovornosti razumela na način, da v luči panike in pozivanja k vsesplošnemu nasilju pač »da ljudem, ki tam živijo to, kar zahtevajo«. Gre za zakon, ki ne odpravlja vzrokov, temveč kaznuje posledice. Zakon jasno sporoča: »Romi so grožnja« in s tem legitimizira in podpihuje sovraštvo ter nestrpnost do Romov po celotni državi.
V Sloveniji živi približno od 11.000 do 12.000 Romov, a popisanih je okrog tretjina, saj številni živijo v nelegaliziranih naseljih brez naslovov. Po državi je okoli 130 romskih naselij, od tega tretjina nezakonitih. Tam, kjer ni osnovne infrastrukture, kjer so naselja odrezana do šol, vrtcev in zdravstvenih storitev, lokalne oblasti rade razglašajo, da je “romski problem nerešljiv”. Toda “nerešljiva” ni romska skupnost — nerešljiva je politika, ki se sistematično izogiba odgovornosti. Zakaj v primeru uboja Aleša Šutarja ni prevzel odgovornosti noben od lokalnih oblastnikov, ki so neposredno odgovorni za urejanje razmer v regiji?
Razlike med regijami z romskimi skupnostmi namreč kažejo, da niso »problem« Romi, temveč je lahko problematično to, kako jih država in lokalna skupnost obravnavata. Eden najbolj izstopajočih primerov je Prekmurje. V Pušči, največjem romskem naselju pri nas, ki je danes komunalno in prostorsko urejeno, so že leta 1961 vzpostavili vrtec, tam pa so tudi trgovina, športno igrišče in delujoča lokalna društva.
Če pa se odpravimo na Dolenjsko, se znajdemo v popolnoma drugačni realnosti. Tam župani pogosto blokirajo legalizacijo naselij, ne vlagajo v komunalno infrastrukturo in med prebivalce sejejo strah, nato pa pričakujejo, da bo se integracija zgodila sama od sebe. Delajo se, kot da lokalne skupnosti nimajo nobenih pristojnosti, po drugi strani pa so odgovorne za prostorsko politiko, proračune, socialne programe in ustanavljanje vzgojno izobraževalnih zavodov. Leta 2017 je na primer občina v Novem mestu dobila poleg zneska 3,1 milijona evrov še brezplačna zemljišča od države za urejanje naselij za Rome. Takrat je bila urejena tudi avtobusna postaja v romskem naselju in obnovljen vrtec. Po poročanju romske skupnosti pa »električni kabli še vedno visijo in nič konkretnega ni bilo storjeno«. V trenutku, ko situacija postane nevzdržna in pride do eskalacije, župani odgovornost prelagajo na državo in zahtevajo represivne posege.
To seveda ne zanika dejstva, da v romskih getoiziranih naseljih ni nasilja in kriminala, ki povzroča občutek nelagodja pri ljudeh v obeh skupnostih. Po poročanju Romov, je teh nasilnih ekscesov še več kot v preteklosti, saj je za rast tega nasilja krivo splošno stanje poznega kapitalizma. Ta zaostruje družbene razmere – vodi romsko družbo v poglabljanje patriarhalnih vzorcev in razgrajuje nekdaj obstoječe družbene strukture v romskih naseljih, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni opravljale posredniško funkcijo med institucijami ljudske oblasti in širšo romsko skupnostjo. Tudi orožje, s katerim se strelja po romskih naseljih, je tja prišlo s povezovanjem s kriminalnimi skupinami večinskega prebivalstva in se ni tam znašlo po naključju.
Romsko vprašanje v Sloveniji ni kulturne temveč razredne narave. Kapitalistična država proizvaja revščino, nato pa kriminalizira tiste, ki v njej živijo. Težko je tudi pričakovati, da bodo ljudje, ki so bili leta in leta getoizirani in živeli v revščini naenkrat “integrirani” v kapitalistični sistem, ki ponuja perspektivo samo bogati manjšini. Če Rom nima dostopa do izobraževanja, do službe, do urejenega doma, ga bo sistem kaznoval prav za posledice izključevanja, ki jih sam ustvarja. Policija ne more nadomestiti kanalizacije in ulične razsvetljave. Kazni ne morejo nadomestiti institucionalnega vlaganja v ljudi. Varnost nikoli ne izvira iz represije — varnost izvira iz dostojnega življenja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega