“Policija je za to, da ščiti poštene državljane pred barabami.” Tako naivno si marsikdo predstavlja vlogo policije. Kot da gre za poseben poklic, ki smo mu državljani z dogovorom odstopili možnost uporabe nasilja za to, da poskrbijo za mir in varnost vseh nas. To je seveda “zdrava pamet”, ki izhaja iz liberalnega razumevanja sveta.
Neposredne izkušnje, ki smo jih doživeli številni, razblinijo takšno sliko o policistih. Če pogledamo celo kopico takšnih primerov, je očitno, da potrebujemo drugačno razlago. Policija v kapitalističnih družbah res ščiti državljane, a ene državljane ščiti bolj kot druge. Občasno te ene državljane – lastnike kapitala oz. širše, nosilce moči – tudi ščiti neposredno pred drugimi.
Policija je špica represivnega aparata države, ki ima nalogo, da s prisilo ohranja pogoje za kapitalistično akumulacijo. Te definicije pa ne gre razumeti preozko: pravila prostega trga zahtevajo, da policija (občasno) preganja goljufe, tudi kapitaliste, korupcijo ali prisilno (suženjsko) delo, saj to ne spada v kapitalistični okvir.
To npr. vključuje tudi skrb za prometno varnost: mobilnost kapitala in delovne sile sta ključna, na cesti mora vladati red, kaos bi to funkcijo cest ogrozil. Seveda pa se tudi na tem področju kaže, v čigavi službi je: pogosto policija deluje zgolj kot inkasant, ki lupi delovne ljudi (bogatašu je prometna kazen zgolj drobiž), občasno pa nas voznike tudi zastrašuje in zaničuje.
Marsikateri policaj namreč zaradi posebne vloge policije v družbi razvije psihološki kompleks večvrednosti. Insajderi znajo povedati, da ga vodstveni funkcionarji med svojimi zaposlenimi tudi krepijo oziroma da policaje tako šolajo. To ne pomeni, da je vsak posamezen policist tak in da morda kakšen celo nima simpatij do delovnega ljudstva (nenezadnje policija rekrutira predvsem posameznike iz delavskega razreda), a v policiji vlada hierarhija in jasni ukazi. Obenem politiki policijo podkupujejo z dvigovanjem plač, da si kupujejo zvestobo tudi pri najbolj umazanih nalogah.
Te najbolj poznajo tisti, ki so že tako na družbenem robu, npr. migranti (posebej druge polti), pa tudi zbrane množice, kot so protestniki in navijači. Vladajoči razredi imajo strah pred množicami, zato je kontrola množic ena od nalog, ki ji policija posveča največ pozornosti.
Vloga policije v osnovi ostaja enaka, a se njeno delovanje spreminja z zgodovinskimi okoliščinami. V zadnjih petnajstih letih je tudi v Sloveniji prišlo do pojava t.i “militarizacije” policije, ki je vse bolj opremljena za uporabo sile, le-to pa tudi vse raje uporablja. Dediščina Jugoslavije je bila policija, ki je bila manj agresivna proti ljudskim množicam, a je v tranziciji postala vse bolj podobna klasičnim zahodnim modrim angelom: varuhom kapitalističnega reda in nosilcev moči.
Da to ni stvar zadnje Janševe vlade, priča tudi zapis kulturnega delavca Tineta Hafnerja, ki v malce literarnem tonu popisuje neprijetno dogodivščino izpred dobrega desetletja, kako je padel v policijske mline, ko se je na praznik Marijinega vnebovzetja mudil v Kopru. Tam je ekipa pod vodstvom Marka Breclja v svojem slogu “mehkega terorizma” oblepila zvonove kot protest proti preglasnemu zvonenju, ki je motil stanovalce v mestnem jedru.
– – – – –
Včeraj je minilo dvanajst let odkar me je koprska policija obtožila, da sem utišal cerkvene zvonove, čeprav me v času izvedbe mehko-teroristične akcije “Pozdrav komisiji za zvonjenje” ni bilo v Kopru.
Že od nekdaj mi policaji niso bili najljubši, bolj direktno, nikoli jih nisem maral, v drugi polovici osnovne šole so bili skoraj vsi moji zvezki popisani z geslom “policaji so sužnji režima”. No, koprska izkušnja pa je zgolj potrdila to, da to niso naši prijatelji (kakor so nas učili s pesmico ‘Mali ojoj’ v prvih razredih OŠ), ki se jim lahko potožimo. In vredno jo je obujati vsaj za tiste, ki bi jim še vedno zatikali nageljčke.
Skratka, na koprski trg sem prispel vsaj kako uro kasneje ter se skupaj s tovarišico A. povzpel na zvonik – razgledno točko (plačal vstopnino!), da bi preverila, če so plavi ujeli kakšnega tovariša ali tovarišico. Na stopnicah sva srečala dva odhajajoča policista in ni bilo videti, da bi ujela koga. Potem smo se še najmanj slabo uro, skupaj s širšo druščino, zadrževali na trgu (javni prostor, hej!), ko sta pristopila taista policista in nas legitimirala. Na moje prvo in edino vprašanje zakaj, sta odgovorila: “…ker ste bil na zvoniku”. Glede na to, da sva ju skupaj z A. srečala na stopnicah, bi kvečjemu lahko jaz obtožil njiju, da sta oblepila kemblje, zato sem jima naivec dopustil, da sta me popisala, saj sem bil prepričan, da me ne morejo obtožiti za nekaj, kar nisem storil .. še več … niti nimajo dokazov. Nekaj dni kasneje je sledila položnica z enormnim zneskom (najprej več kot 800 €) in izjavami “prič” (lažno pričanje!) ter zgoraj omenjenih policistov.
Sledila je zahteva za sodno varstvo, policisti so spreminjali svoja pričevanja (v prvem zapisniku je tako pisalo, da so pri meni našli dokazno gradivo – a pri meni niso našli ničesar!; spreminjala se je ura mojega obiska zvonika, pa to s kom naj bi se povzpel nanj in tako dalje …), a vendar je sodnica – brez klicanja z moje strani predlaganih prič – sklenila, da ‘ne dvomi v ugotovitve uradnega organa’ in tako mi je – v imenu ljudstva – naložila kazen.
Tudi to (jim) očitno še ni bilo dovolj, še naprej so morali razkazovati svojo moč, možati koprski policisti so si izmislili tudi “sodne stroške”, ki so jih kasneje *izterjali preko izvršbe, čeprav je na izdani sodbi pisalo, da zaradi delno utemeljeno pritožbe ne prevzemam nobenih stroškov.
*najprej so mi poslali položnico, potem sem klical na PP Koper, ob mojih opazkah, da – vsaj po sodbi sodeč – nisem dolžan plačati teh stroškov, pa sem doživel kar hudo podjebavanje in poniževanje s strani komandirja. Na koncu je bilo kazni za okoli 200 € plus 50-70 € za stroške, kar so si gladko izmislili.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega