Konec januarja je državni zbor enoglasno sprejel interventni zakon, ki je namenjen subvencioniranju letaliških pristojbin letalskih prevoznikov . Letalski sektor v Sloveniji bi naj po besedah Alena Šćurica, direktorja zasebnega hrvaškega podjetja, ki se ukvarja z analizo letalskega prometa, deloval na način, kot ga bi »vodili petletni otroci«.
Ta izjava je bila izrečena na konferenci o letalstvu z megalomanskim naslovom »Nova zračna vrata v Evropo«, ki je potekala v začetku februarja v Ljubljani. Šćuric je sicer že pred izbruhom epidemije Covid-19, ki je zamajala praktično celoten letalski sektor, pozval k »pametnejšemu vlaganju denarja« iz strani države.
Pametnejše vlaganje denarja, na katerega namiguje Šćuric v obeh primerih pod pretvezo reševanja letalskega sektorja pomeni vlaganje ogromnih vsot javnega denarja v žepe zasebnih letalskih prevoznikov. Poenostavljeno: gre za »zastonj denar« (5,6 milijona evrov letno!), ki ga bodo od slovenskih davkoplačevalcev dobili zasebniki. Zakon namreč predvideva subvencioniranje 50 odstotkov letaliških pristojbin (uporaba letališke infrastrukture, objektov, naprav, varnostni pregledi, vzdrževanje letal, itd.) sodelujočim prevoznikom v obdobju treh let. Ti pa bodo v zameno vzpostavili povezave, ki jih bo določila država. Glede na številne dosedanje interventne zakone, ki so jih od države praktično izsilila slovenska podjetja, ostaja veliko vprašanj, ki jih osrednji mediji ne odpirajo:
- Katere so družbene potrebe, ki bi jih naj država z našim denarjem zagotovila z reševanjem zasebnih letalskih prevoznikov?
Matevž Frangež iz ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport je vlaganje v letalski promet označil kot pomembno za »slovenske ljudi«. Kot smo v luči nove gospodarske krize že zaznali: gospodarstveniki v en glas kričijo, da so pravzaprav oni tisti, ki »ustvarjajo«, ki držijo pokonci slovensko zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo in druge javne storitve. Iz tega naslova se nato počutijo, kakor da imajo pravico od države zahtevati svoj delež (brezplačen denar).
Milijonske vsote davkoplačevalskega denarja v obliki subvencij zasebnim podjetjem na ta način gredo vstran od javnih storitev in od družbenih potreb. Z njimi se polnijo žepi kapitalistov, ki že ob najmanjši regulaciji iz strani države strašijo pred nacionalizacijo slovenskega gospodarstva. Brniško letališče hkrati vse bolj spominja na pristajališče t.i. frequent flyers (gre za program “točk zvestobe”, kjer potniki v zameno za let s ponudnikom prejmejo točke ugodnosti za koriščenje nadaljnjih poletov z istim podjetjem ali drugih storitev kot so hoteli, najem avtomobilov ipd.). To predstavlja dvojno subvencijo kapitalu (in njegovim menedžerjem), saj so ti poleti večinoma poslovne narave.
Slednje se je povedno izkazalo tudi v odzivih na predlog o ustanovitvi nacionalnega letalskega prevoznika, ki ostro nasprotujejo predvsem poslanci opozicije z argumentom, da je »država slab gospodar« ter da imajo v prvi vrsti prednost že obstoječi zasebni letalski prevozniki. Prav to je potrdila tudi koalicija s sprejetjem omenjenega zakona.
2. Zakaj država sredi največje okoljske krize meče denar v sektor, ki predstavlja enega izmed povzročiteljev okoljskega zloma?
Pred dvema letoma je vlada sprejela Resolucijo o dolgoročni podnebni strategiji, s katero bi naj do leta 2050 dosegli ničelne emisije. Slovenija je sicer svojo strategijo podnebne politike skoraj povsem uskladila s podnebno strategijo Evropske unije, ki (sploh v zadnjem letu) do istega leta obljublja popolno podnebno nevtralnost. Financiranje kapitala, ki globalno gledano zavira svetovne načrte o razogljičenju družbe (med to spadajo tudi številne druge subvencije podjetij fosilnih goriv), tovrstne obljube postavlja pred velik dvom.
Letalski promet sicer prispeva 2,5 % vseh izpustov ogljikovega dioksida v ozračje. Ta podatek je potrebno postaviti ob bok dejstvu, da sicer okrog 80 % svetovne populacije zaradi nedostopnosti ne uporablja letalskega prometa (letalski promet kot prevozno sredstvo je po večini skoncentriran v državah imperialističnih centrov).
Omenimo še dejavnik, da so se številna letalska podjetja v času omejitev potovanj zaradi epidemije znašla v krizi, ki je vodila v množična odpuščanja in odstrla tančico dolgotrajnega izkoriščanja letaliških delavcev, podvrženim nerednim oblikam zaposlitve (agencijsko delo), izredno nizkim plačam, opravljanju neplačanih nadur in vsesplošnem izkoriščanju na delovnem mestu. Ta podjetja se zaradi izgub dobička sedaj obračajo na države in zahtevajo pomoč v obliki subvencij iz javnega denarja.
3. Privatizacija slovenskega letalskega prometa
Vredno je omeniti še, da se je v času vlade Alenke Bratušek slovenska letališka infrastruktura (Adria Airways in Letališče Brnik) znašla na seznamu petnajstih podjetij za privatizacijo. Osrednje slovensko letališče je bilo prodano nemškemu Fraportu, ki je letališče spremenil v tovorni center. Še bolj groteskna je usoda Adrie Airways, ki jo je vlada Alenke Bratušek prodala nemškemu finančnemu skladu 4K Invest, ki je nacionalnega prevoznika v le nekaj mesecih spravil na kolena. Alenka Bratušek ima kot trenutna ministrica za infrastrukturo eno glavnih odločevalskih moči pri vprašanju podkupovanja letalskih kapitalistov.
Slovenska politika v tej zgodbi igra vlogo podizvajalcev, ki ropajo skupno bogastvo in ga prenašajo v roke zasebnih dobičkarjev. Vodilni politični razred premoženje najprej poceni privatizira v korist transnacionalnemu kapitalu, nato pa (potem ko ugotovi, da to prinaša številne posledice) stvari rešuje na način, da kapitalu kot podkupnino podarja javni denar.
Subvencioniranje zasebnih letalskih prevoznikov je zgolj eden izmed primerov v nizu podeljevanja javnega denarja zasebnim podjetjem. Kljub obsežnim »paketom pomoči« (naj spomnimo, da je z Zakonom o pomoči gospodarstvu iz konca prejšnjega leta državni zbor reševanju gospodarstva namenil 40 milijonov evrov javnih sredstev), kapital še zmeraj ni zadovoljen in od države zahteva zmeraj več z izgovarjanjem na gospodarski razvoj.
V kontekstu obstoječih razmer so najbolj na udaru delavci, ki so v resnici tisti, ki ustvarjajo profite podjetij, po drugi strani pa na račun privatnih interesov odteka denar iz javnih sredstev na škodo vseh delovnih ljudi. Gospodarski razvoj in napredek naj bosta usmerjena v zadovoljevanje družbenih potreb v skladu z naravnimi omejitvami in ne v profitne motive kapitala
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega