Nedavna retacija istanbulskega župana Ekrema İmamoğluja 19. marca 2025 je jasen pokazatelj represivne narave Erdoğanovega režima in njegovega strahu pred izgubo oblasti. İmamoğlu, kot eden vodilnih opozicijskih politikov, je bil aretiran tik pred napovedjo svoje predsedniške kandidature na primarnih volitvah Republikanske ljudske stranke (CHP), kar nakazuje na politično motiviran poskus onemogočanja njegove kandidature in delovanja opozicije, ki bi lahko ogrozila Erdoğanov režim, ne pa nujno tudi kapitalističnega sistema v Turčiji.
Turški režim je že več let v globoki krizi. Erdoğan je na oblasti od leta 2002. V prvih letih je deloval v času ugodnih gospodarskih razmer, stvari pa so se začele spreminjati s krizo leta 2008. Erdoğanov položaj so leta 2013 močno zamajali množični protesti v parku Gezi, v letih 2014-2016 je to opozicijsko razpoloženje delno našlo izraz v vzponu Ljudske demokratske stranke (HDP). Erdoğan je julija 2016 preživel neuspeli vojaški udar, ki mu je sledila brutalna represija, kar je izkoristil za okrepitev svojega položaja.
V luči politične krize, ki je prizadela njegov režim, je Erdoğan, deloma zato, da bi razdelil in zmedel opozicijo, začel nov mirovni proces z vodjo Delavske stranke Kurdistana (PKK) Abdullahom Öcalanom. Ta je konec februarja pozval k prenehanju oboroženega boja in razpustitvi PKK. Kurdski glasovi so pomembni, ne le na območjih jugovzhoda s kurdsko večino, temveč tudi v vseh večjih mestnih središčih. Poleg tega imajo kurdski poslanci pomembno vlogo v parlamentu, ki je močno razdeljen med Erdoğanovo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) in CHP.
Še pred nekaj leti, ko sta kurdsko gibanje in stranka HDP postala osrednja točka opozicijskega razpoloženja, je Erdogan oblikoval enotno fronto s CHP in začel brutalno vojno proti Kurdom v Turčiji in Siriji. Pri tem je prepovedal tudi delovanje HDP in aretiral njene voditelje. Zdaj poskuša z obratno kombinacijo. Erdoğan hkrati očitno meni, da je na mednarodni ravni dovolj močan, da lahko v Turčiji sproži obsežno represivno akcijo. Močna turška vojska in vojaška industrija sta koristna dejavnika za trenutno oboroževanje evropskih imperialistov. Čeprav je Bruselj zaradi aretacije İmamoğluja že izrazil svojo običajno zaskrbljenost, je malo verjetno, da bo Erdoğanov avtoritarizem oviral njuno zbliževanje.
Dejavnik, ki je za Erdoğana ključen, je tudi nemoč opozicije. Računa na njeno nezmožnost resnega odpora in ta vtis ni neutemeljen.
Predsedniške volitve so uradno načrtovane za leto 2028, vendar je verjetno, da bo prišlo do predčasnega glasovanja. Erdoğan namreč lahko po zakonu znova prevzame oblast le v primeru predčasnih volitev ali spremembe ustave. Da bi preprečili njegovo kandidaturo, so v sredo İmamoğluja aretirali na podlagi izmišljenih obtožb o pomoči kurdski oboroženi skupini PKK in oblikovanju „kriminalne skupine“. Po aretacijah je guverner Istanbula za štiri dni prepovedal vse proteste, množična zborovanja in tiskovne konference v mestu. Po mestu je bilo razporejenih na tisoče policistov. Oblasti so zaprle osrednje postaje podzemne železnice in druga prometna vozlišča ter zaprle pomembne trge in avenije. Dostop do družbenih medijev je bil omejen.
Kapitalistični režim v Turčiji, pod vodstvom Erdoğana, se je z uporabo represije in manipulacijo pravosodnega sistema lotil zatiranja političnih nasprotnikov z namenom ohranjanja svojega monopola nad oblastjo. Aretacija približno sto politikov, novinarjev in akademikov, skupaj z İmamoğlujem, razkriva obseg zatiranja in strahu vladajočega razreda pred naraščajočim nezadovoljstvom med delavci in mladino. Kljub uvedbi štiridnevne prepovedi protestov in množičnih zborovanj v Istanbulu ter omejitvam dostopa do družbenih omrežij so se po vsej državi odvili množični protesti. To jasno kaže na pripravljenost delavskega razreda in mladine, da se uprejo avtoritarnim praksam režima.
Nezadovoljstvo s trenutno ureditvijo se je izrazilo s povečano podporo İmamoğlujevi stranki CHP, ki je v javnomnenjskih anketah dosegla velik uspeh, zelo dobro pa se je odrezala tudi na lanskih lokalnih volitvah. Vendar pa njen vzpon kaže bolj na zavračanje Erdogana in ne na množično podporo tradicionalni turški buržoazni stranki. İmamoğlu je kapitalistični politik, katerega gospodarski program se bistveno ne razlikuje od Erdoğanovega. CHP obsoja Erdoğana zaradi spodkopavanja ustave, republike, sekularizma in (meščanske) demokracije, hkrati pa zagovarja staro stanje, ki je obstajalo pred Erdoğanom.
Do İmamoğluja, meščanskega politika, ki služi interesom kapitalističnega razreda, ne moremo imeti nobenih simpatij. Kljub temu je njegova aretacija resen napad na demokratične pravice, ta napad pa se lahko obrne tudi proti delavcem in mladim, ki so na ulicah. Delavski razred se mora temu upreti, vendar mora to storiti z lastnimi metodami in z lastnimi silami. Podpora CHP je za delavski razred le recept za poraz. Kljub temu pa izjave politikov na levi po sredini aretaciji kažejo na to, da nameravajo storiti prav to.
CHP je pozvala k nadaljevanju shodov, vendar očitno ni pripravljena, da bi proteste razširila v množično gibanje za strmoglavljenje režima. To je povezano z razrednim značajem vodstva CHP. Vsi so buržoazni politiki, njihova perspektiva jih usmerja v ozko legalistično, simbolno in institucionalno bitko. Vendar to ne predstavlja resnične grožnje za Erdogana. Če bo gibanje omejeno na rutinske shode in simbolična glasovanja, je poraz za delavski razred skoraj neizbežen.
Množice na ulici vidijo nesposobnost CHP in kemalistov. Voditelje CHP so na shodih v Istanbulu in Ankari izžvižgali, potem ko so protestnike pozvali, naj vse moči usmerijo v nedeljske primarne volitve. Upravičeno so odgovorili, da je „rešitev na ulicah in ne v volilni skrinjici“. Kemalisti tudi niso sposobni izkoristiti energije kurdskega ljudstva, ki se bo v tem boju izkazala za ključno. Le pred nekaj dnevi je župan Ankare iz vrst CHP (reakcionarni turški nacionalist) kurdsko zastavo označil za „krpo“, s čimer je sprožil razumljivo ogorčenje na kurdskem praznovanju novega leta, kjer je bilo sporočilo generalnega sekretarja CHP izžvižgano.
Za zmago nad Erdoganom in končno osvoboditev delavskega razreda ne bodo dovolj samo volitve in zamenjava enega buržoaznega voditelja za drugega. Najzanesljivejši način za zmago delavskega razreda je množična mobilizacija na ulicah, organizirana prek odborov v vseh soseskah, kampusih in na delovnem mestu. Protesti bi morali voditi do splošne stavke, kjer bi delavski razred lahko uporabil svojo moč in spravil režim na kolena. Takšno gibanje mora biti oboroženo z revolucionarnim programom za družbeno preobrazbo, takšna politika pa zahteva prenehanje sodelovanja z voditelji CHP, ki bodo storili vse, da bi ohromili delavski boj.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega