V PRIČAKOVANJU 26. PODNEBNEGA VRHA COP26

Po enoletnem zamiku zaradi epidemije bo svetovna politična smetana konec oktobra letos priletela v Glasgow na že 26. podnebni vrh Združenih narodov (COP26), ki ga mnogi opisujejo kot zadnjo priložnost za preprečitev okoljske katastrofe. Ta se sicer v raznih oblikah – predvsem na globalnem jugu – že dogaja, najnovejše študije, ki za izhodišče vzamejo trenutno zastavljene nacionalne cilje držav podpisnic Pariškega sporazuma, pa v bližnji prihodnosti napovedujejo nevzdržno stanje. Obstoječi podnebni cilji držav podpisnic, v kolikor jih uresniči vsaka, nas zelo verjetno vodijo do dviga povprečne globalne temperature za vsaj 2,7 °C – daleč nad “varno” mejo dviga za 1,5 °C. V kolikor cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 ne bodo drastično povečani (vsaj 50% zmanjšanje emisij) in tudi izpolnjeni, bo do leta 2030 zelo verjetno smrtonosnim vročinskim valovom izpostavljenih 10 mililjonov ljudi letno, 400 milijonom pa bo zaradi hude vročine onemogočeno opravljanje dela in s tem preživetje. (https://tinyurl.com/pkpvt6dh).

Si lahko od pogajanj na zasedanju obetamo prepotrebne radikalne spremembe na svetovni ravni ali le nadaljevanje že četrt stoletja trajajočih sprejemanj kompromisov s kapitalom, ki nas lahko v “najboljšem” primeru vodijo v ekofašizem – zabarikadiranje bogatega severa v “zelene” trdnjave, pred katerimi ostanejo podnebni begunci in večina onesnaženja, ki nastaja pri proizvajanju zelenih tehnologij?

Zasedanja držav pogodbenic so se začela leta 1995 s sprejemom Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, z namenom začetka pogajanj za krepitev globalnega odziva na segrevanje podnebja. Čeprav je deklarirani cilj preprečevanje podnebnih sprememb, pa pogajanja ne morejo ubežati imperativom kapitalizma. Interesi kapitala tako ostajajo na prvem mestu. Rešitve tako neuspešno iščejo že dve desetletji in pol – izpusti toplogrednih plinov še vedno naraščajo, ko bi morali že strmo padati, v tem času pa so bile presežene še nekatere druge planetarne meje. Na kratko – v obdobju COP-ov se je spreminjanje podnebja prelevilo v vsesplošno okoljsko krizo. Zasedanja pogodbenic so proces, ki je vpet v logiko kapitalističnega sistema in posledično ne more (niti vodilnim državam ni v interesu) rezultirati v alternativi, ki jo potrebujemo.

Nekaj argumentov zakaj tudi letošnji podnebni vrh ne bo predstavljal resnega koraka naprej v blaženju podnebne krize in prilagajanju nanjo ter kam naj globalno podnebno gibanje usmerja energijo, je pripravil ekosocialist Martin Empson (Socialist Workers Party, UK) v sledeči brošuri: https://tinyurl.com/4wdc7wh7.

Množične demonstracije pred in tekom podnebnega vrha naj bodo torej na kratki rok pritisk k ambicioznejšim ukrepom držav. Na dolgi rok pa je nujna gradnja gibanja za ekosocializem, v katerem bo proizvodnja zastavljena plansko in demokratično – za potrebe ljudi in znotraj planternanih meja

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega