Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je trenutno brez zobozdravnika dobrega pol milijona slovenskih državljanov in dobrih 60 tisoč tujih zavarovanih oseb. Samo v zadnjih petih letih je brez osebnega zobozdravnika ostalo 100 tisoč ljudi. Čeprav bi naj bil slovenski zdravstveni sistem javen in dostopen za vse, je realnost povsem drugačna.
Z obnovo kapitalizma se je v slovenskem javnem zdravstvu začel nagel proces privatizacije storitev, pri čemer je bil ta proces najbolj obsežen v zobozdravstvu. Formalno je bilo zasebništvo v zdravstvu dopuščeno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki sta bila sprejeta leta 1992. Zakon o zdravstveni dejavnosti je denimo določil, da zobozdravstvo, medicina dela, fizioterapija in reševalni prevozi v zdravstvenem domu niso bili več obvezni. Velik del omenjenih dejavnosti se je privatiziral. Ključna novost v zobozdravstvu, kot tudi nasploh v zdravstvu, je bila uvedba koncesionarstva.
Po podatkih Zdravniške zbornice je lani v Sloveniji delovalo slabih 1800 zobozdravnikov, od tega v javnem sektorju dobrih 600, torej tretjina. Največ, 706, je bilo koncesionarjev, dobrih 400 zobozdravnikov pa je bilo čistih zasebnikov. Sredi 90. let je bilo to razmerje še veliko bolj v prid javnim zobozdravnikom – dobrih 900 javnih in slabih 150 s koncesijo.
Koncesionarji so zobozdravniki podjetniki, ki lahko opravljajo javne storitve in so zanje plačani iz javnih sredstev. Zobozdravniki morajo najprej odpreti svoje podjetje, nato pa se, če javna zdravstvena ustanova razpiše koncesijo, prijavijo za delo. Koncesija naj bi se podelila zobozdravniku zasebniku, če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. V realnosti pa zdravstvene ustanove večinsko zaposlujejo koncesionarje. V praksi se dogaja, da posamezni direktorji zdravstvenih domov ali župani raje zaposlujejo koncesionarje, saj se s tem denimo izognejo morebitnemu ustvarjanju izgub v svoji ustanovi. V medijih pogosto spremljamo članke, ki poročajo o izgubah zdravstvenih domov. Te paradoksalno nastanejo, če v ustanovi opravijo več posegov, kot jih na leto krije ZZZS. Torej po njihovi logiki več ljudi ko se pozdravi, slabše je. Koncesionarji tako predstavljajo elegantno rešitev, saj sami skrbijo za svoje prihodke, število posegov, ki jih bodo opravili in opremo.
Prvič je število koncesionarjev preseglo število javnih zobozdravnikov leta 2005. Od takrat se trend ni več obrnil. Zobozdravstvo v Sloveniji tako temelji na koncesionarjih. V času prve vlade Janeza Janše so namreč množično podeljevali koncesije, namesto da bi na novo razpisovali javne programe zobozdravnikov. Podobno se je dogajalo v vseh kasnejših desnih vladah, v nekoliko manjšem obsegu tudi pod ostalimi, liberalnimi vladami. Koncesije so podeljevali z argumentom, da bo to zmanjšalo čakalne dobe. V praksi pa je množično podeljevanje koncesij pomenilo, da so zobozdravniki zgolj prestopili iz javnega v zasebni sektor. Tako se število zobozdravnikov in količina opravljenih storitev nista zares povečala, dolge čakalne vrste še vedno ostajajo.
Problematična je že sama narava koncesionarstva, saj koncesionarji lahko poleg javno plačanih storitev opravljajo tudi dobičkonosno dejavnost. Ti lahko za razliko od javnih zobozdravnikov opravljajo dodatne, plačljive storitve v času, ko ne opravljajo obveznosti iz koncesije. Prav tako lahko koncesijsko delo opravljajo le nekajkrat na teden. Koncesionarji lahko tako ustvarjajo dolge čakalne vrste in s tem usmerjajo bolnike v svoje plačljive storitve, ki jih lahko izvedejo že isti dan. Kot lahko spremljamo po medijih, je trenutno v novem predlogu novele Zakona o zdravstveni dejavnosti predlog o neprofitnosti koncesionarjev, ki munasprotuje finančni minister Klemen Boštjančič. Koncesionarji lahko v trenutnem sistemu namreč od javno plačanih storitev ustvarijo dobiček. Tudi to je eden izmed razlogov, da se koncesionarji raje usmerjajo v zdravstvene dejavnosti, v katerih je plačilo ZZZS-ja v primerjavi s stroški opravljenih storitev največje.
Poleg koncesionarstva, ki predstavlja privatizacijo zobozdravstva, pa je za slabo stanje v zdravstvu odgovorna tudi zavarovalniška politika. Čeprav smo v Sloveniji praktično vsi s stalnim prebivališčem obvezno zavarovani in naj bi solidarnostno prispevali za storitve, jih ne moremo koristiti. Spomnimo, brez zobozdravnika je slabih 28 % zavarovancev, denimo brez ginekologa pa ena četrtina žensk. Zobozdravstvo plačujemo skupaj z ostalimi zdravstvenimi storitvami v obliki obveznega zdravstvenega prispevka v višini slabih 40 evrov mesečno, pri čemer pa je prispevek enoten za vse in je zato nepravičen. Poleg tega pa se zaradi davčnih olajšav dogaja celo to, da tisti z najnižjimi dohodki plačajo celoten znesek, najbogatejši v najvišjem dohodkovnem razredu pa le polovico prispevka.
Zaradi kaotičnega stanja v javnem zobozdravstvu, ki je posledica podpiranja zasebnih praks v javnem in davčnih politik, ki delujejo v prid bogatih, so ljudje prisiljeni za svoje zdravje poskrbeti samoplačniško. To pa najbolj prizadene delovne ljudi. Prav tako v samoplačništvo ljudi sili že ZZZS. Posegov, kot so odstranjevanje zobnega kamna, vstavljanje implantantov, paradontalno zdravljenje dlesni, zavarovalnica zaradi stalnega varčevanja ne krije ali pa storitev krije le pod določenimi pogoji. Po drugi strani pa, če zanjo plačaš, si lahko na vrsti že isti dan. Za čiste zasebnike in koncesionarje bolezen človeka predstavlja dobičkonosno priložnost. Kot so pred dnevi poročali na Necenzurirano.si, je deset največjih slovenskih zobozdravstvenih centrov, ki imajo koncesijo ministrstva za zdravje, leta 2023 skupaj ustvarilo več kot dva milijona evrov dobička.
V kapitalističnem sistemu tako posamezniki od bolezni ljudi profitirajo, zdravje postane tržno blago. To omogoča kapitalistična država, ki s svojimi politikami ustvarja nevzdržne razmere v zdravstvenem sistemu in posledično delegitimira pomembnost obstoja javnega zdravstva. Dokler obstaja kapitalizem, zdravstvo ne bo funkcioniralo za večino ljudi. Ustvariti je treba sistem, v katerem bo skrb za zdravje in dobrobit ljudi postala najpomembnejša in družbeno solidarna skrb.
Spodaj delimo povezavo do daljšega prispevka o privatizaciji zobozdravstva v Sloveniji, ki ga je za Radio Študent pripravila avtorica prispevka.
https://radiostudent.si/znanost/frequenza-della-scienza/kako-privatizirano-je-zobozdravstvo
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega