V dneh, ko v Sloveniji beležimo izjemno visoke temperature, se v sosednji Italiji vrstijo okoljske katastrofe. Že več tednov lahko spremljamo slike različnih delov povsem izsušene struge reke Pad, včeraj pa se je na gori Marmolada v Dolomitih odlomil del ledenika in sprožil plaz. Slednji je pod seboj pokopal 7 ljudi, ranil 8, 15 pa jih je še vedno pogrešanih.
Mediji so o dogodku poročali predvsem kot o tragediji, sožalje družinam mrtvih pa je izrazil tudi italijanski premier Draghi. Dogodek je zagotovo tragičen, hkrati pa ne smemo spregledati zakaj je do njega prišlo. Ne gre za slučaj, za nesrečno naključje biti “ob nepravem času na nepravem mestu”, ampak za direktno posledico s kapitalizmom pogojenega segrevanja podnebja! Dan pred nesrečo so namreč na območju izmerili kar 10 stopinj Celzija, ledenik pa je v zadnjih 80 letih izgubil 80 odstotkov svoje mase.
Posledice okoljske krize so v svetu vidne že več desetletji, sploh na globalnem jugu. Ker pa gre za situacije, ki so od nas precej oddaljene, jih ne dojemamo kot alarmantnih oz. jih pogosto sploh ne opazimo. Daleč od oči, daleč od srca torej. Zaostrovanje okoljskih razmer v Evropi moramo okoljski aktivisti in aktivistke izkoristiti za ponovni zagon okoljskega boja. Urgentnost okoljske kriza se je namreč ob divjanju drugih kriz, kot sta epidemija in vojna – ki imajo sicer vse skupni imenovalec v kapitalističnem produkcijskem načinu – pomaknila v ozadje, a so posledice podnebnega segrevanja potencialno še bistveno bolj uničujoče od ostalih.
Ekstremni okoljski pojavi nas lahko navdajajo s paralizirajočim strahom in občutkom nemoči, da smo pač premajhni ali preveč osamljeni, da bi glede situacije kaj spremenili. Ta občutek deloma izhaja prav iz individualističnega načina spoprijemanja s problemi, v katerega smo vzgojeni. V primeru okolja se tako številnim kot osrednja rešitev kažejo različne individualne prakse: od “ozelenitvi” lastne potrošnje do celo odpovedi bodočim otrokom (https://bit.ly/3IbAuT4). Gre za rešitve, ki dejansko ne pomenijo bistvene spremembe, ampak nam dajejo lažni občutek, da nekaj delamo za okolje (»če bi se le vsi tako trudili, kot se sam, bi bilo vse drugače«), medtem ko gre akumulacija kapitala nemoteno dalje (https://bit.ly/3NEOoOU).
Namesto kazanja s prstom eden na drugega, moramo skupaj graditi kolektivno moč! Vse bolj jasne posledice okoljske krize moramo torej izkoristiti za ojačanje in radikalizacijo okoljskega boja. Boja, ki ne bo zgolj iskal novih tehničnih rešitve znotraj na neomejeni rasti temlječega kapitalizma, ampak razumel, da je srčika problema prav kapitalizem sam. Boja, ki ne bo izgubljal časa z neučinkovitim barantanjem z odločevalci, ampak bo gradil moč na terenu, ki bo odločevalce prisila k ukrepanju. Boja, ki ne bo pristajal na superprofite fosilnega kapitala, ampak ga bo s sabotažami proizvodnih obratov napadel tam, kjer najbolj boli. Boja, ki bo zahteval družbeno upravljanje z naravnimi viri znotraj planetarnih omejitev.
Za nadaljnjo obrazložitev kaj (ni)so dejanski vzroki za okoljsko krizo in razmislek kako se z njimi spopasti, si oglejte našo oddajo: https://bit.ly/3NV7ZdT.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega