Vlada Roberta Goloba je v preteklih dneh sprejela dve zelo povedni odločitvi. Ministrice in ministre ter njihove državne sekretarje je uvrstila v najvišji možni plačni razred (https://bit.ly/3ahOkqF), delavstvu v javnem sektorju pa je, namesto uskladitve plačnih razredov z inflacijo, ponudila izplačilo ti. “draginjskih dodatkov” za tiste, ki prejemajo doplačila do minimalne plače (https://bit.ly/3yfpKP4).
Na ta način je pokazala skrb za interese vrhov državne birokracije in političnih predstavnikov vladajočih razredov ter ignoranco do interesov tistih delavk in delavcev, ki vsakodnevno skrbijo za zadovoljevanje družbenih potreb, interesov skupnosti. Aktualna vlada v tem ni osamljena, nadaljuje namreč več desetletno tradicijo oblasti različnih barv in okusov. Tradicijo, ki je pripeljala do stanja, kjer več kot 26.000 delavk in delavcev v javnem sektorju ne dosega niti višine minimalne plače ter kjer se prek privatizacije teh istih javnih storitev skrbi za privatne interese lastnikov zasebnih domov za upokojence, zasebnih zobozdravstvenih ambulant in vseh ostalih predstavnikov kapitala ter vladajočih.
Na tem mestu je potrebno spomniti tudi na stališča sedanjih koalicijskih strank, ko si je nekdanja Janševa vlada v začetku svojega mandata zvišala plače na enake plačne razrede, kot to sedaj počne Golobova. Pri Socialnih demokratih (SD) so tedaj zapisali “Mnogi danes ne vedo od česa bodo jutri živel. /…/ Solidarnost pomeni, da v času krize vlada najprej poskrbi za najšibkejše, ne zase!” V Levici so odločno izjavili “Dvigovanje najvišjih funkcionarskih plač – v času, ko vlada noče ali ne zna poskrbeti za stisko ljudi – je popolnoma nesprejemljivo.” Na las podobna mnenja so tedaj izrazili tudi v LMŠ in SAB, ki sta od nedavnega stopljeni v Gibanje Svoboda, ter tudi javni intelektualci blizu največji koalicijski stranki.
Prav tako so voditelji sedaj že pozabljene Koalicije ustavnega loka (KUL), ki se je celotna prenesla v sedanjo vladno ekipo, upravičeno kritizirali Janševo vlado zaradi izplačevanja solidarnostnih dodatkov in drugih oblik enkratnih pomoči, namesto da bi se lotili strukturnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili trajnejše izboljšanje ekonomskega, socialnega ter siceršnjega položaja delovnih ljudi. Toda očitno je tudi na tej točki šlo bolj za prazne besede.
Če ob tem v obzir vzamemo še izjave predsednika vlade in obrambnega ministra na zasedanjih zveze NATO (https://bit.ly/3alQKo7), kjer sta zatrdila, da bo potrebno časovnico višanja sredstev za vojaške namene pospešiti, lahko pridemo do zaključka, da le ta sledi podobnim razrednim interesom kot poprejšnje. To ni nikakršno presenečenje, sploh če se spomnimo na ocene, ki so jim jih, glede na strankarske programe pred volitvami namenile osrednje organizacije kapitala v Sloveniji (https://bit.ly/3uuWKBP).
Navedenim trendom se po robu gotovo ne bo postavila nazadnjaška, konservativna parlamentarna opozicija, ki vlado pri družbeno škodljivih ukrepih podpira. To je naloga za delavsko gibanje, odhod katerih predstavnikov iz pogajanj z vlado lahko razumemo kot pozitiven, a gotovo ne dovoljšen znak. Napredno delavsko gibanje je v Sloveniji v zadnjih letih bilo kar nekaj bitk in izbojevalo tudi nekaj pomembnih zmag (https://bit.ly/3aYNRJZ). K njim je znatno prispevala solidarnost med delovnimi ljudmi iz različnih poklicev in zaposlitvenih statusov. Prav ta bo ob politizaciji že organiziranih delavskih kolektivov in večanju njihove mobilizacijske moči ključnega pomena za uspeh v prihajajočem obdobju.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega