Minister za izobraževanje Borut Rončević je ob slabih rezultatih učencev na mednarodni raziskavi o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti PISA paradoskalno kot pot do izboljšav napovedal kar ukinitev enega leta šolanja, deregulacijo učiteljskega poklica in več podjetništva ter umetne inteligence v šolah.
Z vami delimo razmislek o šoli z naslovom “O oranju vprašaj orača, o tkanju tkalko”, ki ga je za sobotno prilogo Dela napisal Rastko Močnik.
“Ob slabih rezultatih slovenskih dijakinj in dijakov v mednarodni raziskavi PISA, in ob apokaliptični paniki, ki jo je zagnalo šolsko ministrstvo, se je sprožil nekoliko kaotičen vrtinec razprav. Vseeno ne bo odveč dodati še eno razsežnost: razmislek o šoli v širših in dolgoročnejših procesih.
Že na prvi pogled preseneti, da se ob sedanjem preplahu niso ne ministrstvo za šolstvo ne občila ravnala po kitajskem pregovoru v naslovu: za razlago rezultatov raziskave se niso obrnila na njenega izvajalca – na Pedagoški inštitut. Inštitut sodeluje v raziskavi že od leta 2004. Kolegice in kolegi z inštituta bi lahko o dognanjih, o procesih v izobraževanju pri nas in v tujini, o zdrsih in uspehih povedali marsikaj več od jadikovanja nad slabo uvrstitvijo na mednarodnih lestvicah. Saj so trenutni rezultati posledica številnih vzrokov in dolgoročnih procesov, ki jih prav Pedagoški inštitut analizira že šestdeset let.
Testi in telefončki
Začnimo z anekdoto. Pred dobrim desetletjem so na gimnaziji pisali preskus znanja zgodovine. Pod enim izmed slovitih odlomkov iz Machiavellijevega Vladarja je test spraševal: Kdo je to napisal in kje? Dijakinja je odgovorila: Machiavelli, v Vladarju. Odgovor je napačen, je ocenil učitelj. Glasiti bi se moral: Machiavelli, Politika in morala. V delovnem zvezku je namreč ob navedku pisalo, da je vzet iz zbornika Machiavellijevih spisov, ki je s tem naslovom izšel pri Slovenski matici.
Iz razlogov, ki jih tu ne utegnemo navajati, sloviti pisec v 16. stoletju ni mogel napisati dela s takim naslovom.👉 A za nas je pomembno tole: test je preskušal prepoznavanje, ne znanje; ugotavljal je zmožnost pomnjenja, ne razumevanja. Dolgo pred telefončki, zasloni in digitalnimi čudesi.
Digitalna tehnologija se je s svojimi razdiralnimi učinki umestila v procese, ki so v šolstvu potekali že dolgo pred njo. Srečala sta se torej dva procesa. Na eni strani se je učna vsebina počasi vse bolj prilagajala testnemu preskušanju. Na drugi strani se je nedavno, a hitro in množično razširila vsestranska uporaba digitalnih naprav v vsem bitju in žitju mladih ljudi.
Operacije pri rokovanju z digitalnimi napravami so umsko in telesno podobne ali enake kakor operacije pri reševanju utečenih preskusov znanja. Z malo vztrajnosti in nekaj vaje se je mogoče priučiti obema rutinama. A z njunim prakticiranjem se tudi umski procesi samodejno in zlahka omejijo na prepoznavanje namesto znanja, na povezovanje posameznih členov namesto razumevanja struktur.
Že med epidemijo leta 2021 je strokovnjak za izobraževanje Igor Ž. Žagar (sicer tudi direktor Pedagoškega inštituta) večkrat opozoril, da zaslon ni preprosta zamenjava za tablo in papir, da slika na ekranu in beseda iz zvočnika nista nevtralen nadomestek za učiteljico in učitelja v razredu. Ko sedemo k računalniku ali pogledamo na zaslon telefona, pride v glavi do kognitivnega prevrata, je že pred leti opozoril Žagar.
////
Ocenjevanje in rangiranje
Preskušanje znanja s »testi« je priljubljeno, ker je neosebno, »objektivno«. Testni avtomatizem ocenjevalko in ocenjevalca razbremeni odgovornosti. Odgovornosti se želita znebiti, ker ima ocenjevanje preveliko težo v šoli in zlasti ker lahko usodno deluje zunaj šole. Če ocene in točke lahko odločijo o usodi že pri štirinajstih letih – kdo bi si želel prevzeti odgovornost za polom otroka, ki ga je na nacionalnem preverjanju znanja mučila vročina ali nesrečna ljubezen? Če starši verjamejo, da ocene odločajo o življenjskih možnostih otroka, seveda pritiskajo na učiteljice in menda hodijo z odvetniki nad šolo.
Minister pravi, da vsi ne morejo biti odličnjaki. Mnenje izhaja iz sumljivih predpostavk. Ali iz prepričanja, da narava deli zmožnosti in sposobnosti po zvonasti Gaussovi krivulji normalne porazdelitve, kar je biološki rasizem. Ali pa verjame, da družbene razmere razvrščajo otroke na nekaj podpovprečnih, veliko povprečnih in malo nadpovprečnih.A potem so problem družbene razmere, neenaka šolska zmogljivost pri mladini je le njihova posledica.
Že več kakor dvesto let velja, da naj »republikanska« šola odpravlja družbene krivice. Ne pa, da jih normalizira z domnevno »objektivnimi« preverjanji in tako ohranja in obnavlja družbene neenakosti. Če naj izobraževalni sistem na prihajajoče generacije prenaša splošni paket znanj, sposobnosti, veščin (itn.), ki naj jim omogoči ustvarjalno in kolikor mogoče dobro življenje, potem si vsakdo lahko usvoji tak standard. Če bi bilo tako, potem bi bilo tem manj slabih ocen na enem koncu in tem več dobrih ocen na drugem, čim bolj bi bil izobraževalni sistem uspešen.
A žal ni tako. Izobraževanje je predvsem rangiranje oseb za prihodnji start v življenjskem boju – znanje, sposobnosti itn. pa so tako rekoč kolateralna in malone naključna dobit. Če sistem spodbuja osamljene tekmovalke in tekmovalce v tihi spopad, kjer tovarišev neuspeh povečuje moje možnosti za uspešnost – kako preprečiti, da dolgoročni mlin šolskega sistema in kapitalistične konkurence ne bo dokončno razkrojil družbe v bojišče vseh proti vsem?
Protislovja vzgoje
Mladina se temu uspešno upira. A prav sedanja vlada nas prepričuje, da vrednota ni upor, temveč kolaboracija. Tu se začne kvadratura kroga sodobne pedagogike: kako v nesolidarnem svetu vzgajati k solidarnosti, kako v netolerantni družbi privzgojiti tolerantnost? Snovalci nove šolske reforme bi se o teh protislovjih in načinih njihovega reševanja lahko poučili v Pedagoškem leksikonu, ki ga izdaja Pedagoški inštitut, npr. pri geslu »državljanska vzgoja«. Minister za rešitev ponuja podjetništvo. Mladi ljudje naj bi se zgledovali po uspešnih podjetjih in njihovih menedžerjih.
A uspešnost kapitalističnega podjetja izhaja iz izkoriščanja lastnih delavk in delavcev ter iz sposobnosti, da si prisvaja vrednost, ki so jo ustvarili delavci in delavke v drugih podjetjih. Temu se reče »dodana vrednost«: izraz zamolči, da si jo je lahko dodal le tisti, ki jo je odvzel drugim. Kdor bi se v svojem ravnanju ravnal po podjetniški logiki, bi deloval asocialno ali pa bi sam sebe izkoriščal – to je, proizvajal »dodano vrednost« za lastnike kapitala.
Permisivnost in avtoriteta
Minister meni, da je za neuspehe šolark in šolarjev kriva šola, ker je preveč permisivna. Rešitev naj bi po njegovem bila v utrditvi učiteljske avtoritete. Tudi k rešitvi te dileme pomaga Pedagoški leksikon, ki nam pove, da je dilema lažna. Nasprotje permisivnosti je avtoritarnost, avtoriteta pa lahko deluje tudi ob permisivnem izobraževalnem slogu, saj jo v dialogu z učiteljico vzpostavljajo sami učenci in učenke, učitelj jo le vzdržuje.
Vendar ministru ne gre za nianse in razločke med pedagoškimi doktrinami. Napovedal je »celovito reformo slovenskega sistema vzgoje in izobraževanja«. Vlada torej pripravlja radikalno politično preusmeritev v izobraževanju.
S tem smo pri temeljnem vprašanju: kaj je šola v sodobni družbi? Šola je ideološki aparat države
////
Francoski marksist Louis Althusser je koncept ideološkega aparata predložil v članku, ki ga po svetu izmed vseh njegovih besedil najbolj citirajo, pri nas pa najbolj berejo. Ker je šola ideološki aparat, se v njej nenehno spopadajo politike in ideologije – zato jo tudi v vsakem trenutku institucionalno obvladuje neka določena politika s svojo ideologijo. Izraza »depolitizirana šola« in »ideološko nevtralna šola« sta protislovna in iluzorna. »Depolitizirana, ideološko nevtralna« je videti tista šola, ki jo obvladuje vladajoča ideologija – ta namreč »vlada«, ker na splošno velja za samoumevno in je zato nevidna.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega