Nedavno je Ivo Boscarol odkril svoj nov nepremičninski projekt. Gre za stanovanjsko-poslovni kompleks poimenovan “Galaksija”, ki bi zrasel na obrobju ljubljanskega nakupovalnega središča BTC.
Boscarol se želi s projektom ponovno prikazati v luči “podjetnika dobrotnika” (o čemer smo že pisali: http://tinyurl.com/yr7f2rce). Kompleks “Galaksija” naj bi namreč zagotovil skoraj 1000 novih stanovanj, ki niso mišljena kot luksuz, ampak naj bi bila dostopna za državljane s povprečnim standardom. Soseska naj bi hkrati sledila inovativnim konceptom v arhitekturi, saj bi bila na eni strani grajena po principu 15 minut – stanovalcem so vse osnovne storitve dostopne peš, v neposredni bližini – na drugi strani pa bi celo uvajala nove arhitekturne “rešitve”, kot je recimo zamenjava kuhinj z nekakšnimi pogrejevalnicami. Po njegovem namreč “veliko ljudi ne potrebuje več kuhinje, ampak pogrejevalnico. Zjutraj si pripravijo zajtrk, v času službe imajo zunaj kosilo, zvečer, ko pridejo domov, si vse večkrat hrano naročijo preko hitre dostave. Zato je potrebe po klasičnem kuhanju manj” (http://tinyurl.com/yndepdjb).
Kar Boscarol prodaja kot nekakšno inovacijo, to dejansko ni. Soseske se je po podobnem principu gradilo že v Jugoslaviji, le da so takrat zaradi bistveno večjega poudarka na državnem planiranju – za razliko od danes, ko podobo in (ne)funkcionalnost mesta narekuje privatni trg (http://tinyurl.com/ytf45ry8) – te soseske dejansko vključevale tudi bistvene javne servise kot so vrtci, šole in zdravstveni domovi. Hkrati se vidi, kako oddaljena je Boscarolova predstava o državljanu s povprečnim standardom, ki bi si naj lahko privoščil, da je predvsem zunaj oz. si pogosto naroča dostave. Predvsem pa ne gre zaupati dobrohotnosti Boscarolovega projekta, ki je implicirana iz marsikaterega medijskega zapisa in drugega prispevka na temo “Galaksije”. Kot namreč v zgoraj omenjenemu intervjuju trdi kar sam, je njegovo investiranje v nepremičnine namenjeno temu, da razprši tveganje in denar od prodaje podjetja Pripistrel tako prerazporedi v različne dejavnosti. Pri tem torej ne gre za nobeno gesto dobrote, ampak zgolj preračunljiv biznis.
Če torej Boscarolov projekt ne bo zares dostopen za tiste, ki imajo z iskanjem strehe nad glavo dejansko največ težav, kaj nam sploh še ostane oz. za kaj naj si sploh prizadevamo?
Idej in dobrih praks vsekakor ne manjka. Tako pri kolektivu Zadrugator že dalj časa zagovarjajo uvedbo stanovanjskega zadružništva (več o tem na: http://tinyurl.com/ykzxsdy5), nedavno pa so predstavili projekt obnove območja Stolpniške. Gre za območje, ki se nahaja na severnem robu Savskega naselja in znotraj katerega je že vzpostavljen avtonomni prostor PLAC – Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona. Usoda preostalega dela Stolpniške še visi v zraku, saj ni jasno ali se ga bo preneslo na Stanovanjski sklad RS in ga tako lahko uporabilo za graditev cenovno dostopnih stanovanj ali bo ostalo v lasti Slovenskega državnega holdinga, ki bo s parcelo dalje špekuliral.
Snovalci projekta obnove Stolpniške niso želeli čakati, da se še to območje v mestu nameni gradnji luksuznih stanovanj, zato so skušali pokazali kako bi bilo mogoče na tem njem zgraditi resnično vključujočo stanovanjsko sosesko po potrebah ljudi. Proces planiranja soseske je trajal dalj časa in vključeval okoliške prebivalce ter vse ostale zainteresirane, ki bi si enkrat v prihodnje želeli živeti v takšni soseski. Končni predlog obnove je zelo ambiciozen, saj predvideva gradnjo več stanovanjskih blokov, študentskega doma, neprofitnih stanovanj, stanovanjske zadruge, stanovanjske skupnosti za sobivanje starejših in oskrbovana stanovanja. Velik poudarek je tudi na vzpostavljanju skupnosti. V sosesko so umestili raznolike skupnostne prostore, od pralnice, sosedske menze, kavarne, knjižnice, medgeneracijskega centra, pisarne za kolektive, zavode in društva do zadružnega kulturnega središča z umetniškimi ateljeji in prostori za sodobni cirkus in ples, ki je trenutno po besedah avtorjev izgubil vse kapacitete v Ljubljani. Ohranili bi tudi lokacijo obstoječega Placa, ki bi po njihovem lahko še naprej služil kot družbeno stičišče soseske.
Avtorji predloga so posebej upoštevali tudi okoljsko vzdržnost. Sosesko so načrtovali tako, da v njej praktično ne bi srečali osebnih motoriziranih vozil, predvideni pa so na primer pokrite kolesarnice, stojala in prostori za popravilo koles ter integracija v javni potniški promet. Po drugi strani so z mislijo na prilagajanje podnebnim spremembam predvideli ukrepe, kot so ponovna uporaba obstoječih objektov namesto gradnje novih in gradnja iz trajnostnih materialov. Poleg tega predlog vključuje še številne zelene površine in sonaravne rešitve, na primer sistem za krožno rabo vode, po katerem filtrirana deževnica rabi za splakovanje stranišč in zalivanje rastlin” (več v članku: http://tinyurl.com/yv3s4hbu).
Vidimo lahko torej, da izvedljivih idej za človeku in okolju prijazna mesta nikakor ne manjka. Na nas pa je, da se skušamo okrog njih organizirati in poskrbimo, da se mesta ne bodo razvijala po interesih kapitalistov, ampak po potrebah in željah ljudi, ki tu živimo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega