V Steklarni Hrastnik je v ponedeljek počilo. Okoli 50 delavcev je skupaj vložilo odpovedi in uperilo prst v upravo ter zahtevalo odstop direktorja. Delavke in delavci so kot razlog izpostavili nizke plače, slabe pogoje, predvsem pa preobremenjenost in izčrpanost, saj je – tudi zaradi odpuščanj – zaposlenih vse manj, dela pa več ali enako. Takšni spontani – ali divji – upori so v Sloveniji redkost, zato je o njih vredno razmisliti, saj nam lahko vsaj delno razkrijejo razmere v kapitalističnih podjetjih.
Divji upori ali stavke so tiste delavske akcije, ki se zgodijo mimo sindikata in pogosto tudi brez upoštevanja zakonskega okvira. Lahko imajo pomemben vpliv, saj razburkajo postano vodo socialnega dialoga ter razburijo tako kapital kot organizirano delo. Pogosto nam pokažejo tudi trende in premike v družbi, z nekaj sreče pa lahko spodbudijo delavske boje tudi v drugih podjetjih.
Sindikat v Steklarni Hrastnik, ki je podružnica Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KGN), naj bi bil uspešen, preberemo lahko tudi samohvalo o 70 % sindikaliziranosti in dobri kolektivni pogodbi, z majhnim deležem agencijskih delavcev. Vendar se je sindikat na upor delavcev odzval s podobnimi besedami kot uprava podjetja (https://bit.ly/3rCRMBT).
Tako sindikat kot uprava sta 50 odpovedi pripisala ozki problematični skupinici, kar je strategija diskreditacije upornikov. Citiramo upravo: “Vemo, da so bili delavci žal zavedeni od določenih posameznikov v podjetju…” (https://bit.ly/3Lyytlt) Toda 50 ljudi res ni malo, sploh za tako ostro obliko protesta. Po podani odpovedi delavcu ne pripade odpravnina, niti nadomestilo za brezposelnost. Hkrati pa v Zasavju ni na pretek boljših služb, kar pomeni, da so delavci besni. Iz tega lahko sklepamo dvoje: da so razmere v podjetju izjemno zaostrene in da je sindikat prej podaljšana roka uprave kot delavska organizacija.
Steklarna Hrastnik je s poslovnega vidika uspešno podjetje. Aktivno investira (leta 2020 v novo peč → https://bit.ly/3gzwHlO), načrtuje pa 130 milijonov evrov težko naložbo v novo tovarno v Trbovljah, kjer naj bi zaposlili 300 ljudi (https://bit.ly/3Gy9Tgx). Podjetje je z okrog 600 zaposlenimi največji zaposlovalec v Hrastniku in med največjimi v Zasavju. Na vrhuncu pandemije so krizo prevalili na delavce in jih odpuščali, kljub temu da so v letu 2020 imeli 56,3 milijona evrov čistih prihodkov in 6,7 milijona evrov čistega dobička.
Obenem Steklarna Hrastnik velja za enega najboljših primerov “trajnostnega gospodarstva” v Sloveniji. Tudi nova peč je prispevala k zmanjšanju emisij CO2. Za svoj trud so dobili že več nagrad, pred dnevi tudi nagrado nemškega gospodarstva, ki jo podeljuje Slovensko-nemška gospodarska zbornica (https://bit.ly/3uDya2n). Uprava pogosto poudarja, kako pomembena sta ji krožno gospodarstvo in trajnostna odgovornost. Takole so komentirali prejem nagrade: “Za nas to pomeni varovanje okolja, skrb za zaposlene in lokalno skupnost, v kateri delujemo – vse to ob hkratnem povečanju gospodarske učinkovitosti.”
Kaj se je torej zgodilo v Steklarni Hrastnik?
Zaenkrat veliko informacij še ni na voljo, za prave ugotovitve pa bi potrebovali dejansko raziskavo. A iz dostopnih informacij in trendov v podobni proizvodnji oz. svetu nasploh lahko sestavimo grobo sliko in nekaj izhodišč za razmislek.
Za industrijski kapital v Sloveniji so se po vstopu v Evropsko unijo in na splošno zaradi gospodarske internacionalizacije okrepili konkurenčni pritiski. Kapital se je na njih odzval predvsem s povečevanjem intenzivnosti dela. Z odpuščanjem so zmanjševali število delavcev (delno so jih nadomestili z agencijskim delom), ki pa morajo zato delati več in hitreje, saj je treba opraviti enako ali večjo količino dela kot prej.
Kot je opozoril sociolog Stanojević so se v številnih podjetjih že tekom tranzicije izoblikovale “koalicije preživetja” – sodelovalne naveze sindikata in managementa, ki omogočajo konkurenčnost podjetja. V “koalicijah preživetja” so delavcem zagotovljene relativno varne zaposlitve, v zameno pa se delavci zadovoljijo z drobtinicami (npr. dodatki za nedeljsko in nadurno delo) in pristanejo na vse bolj intenzivno delo.
Lahko si predstavljamo, da je pandemija takšne “koalicije preživetja” zamajala, saj so se nekatera podjetja soočila s težavami pri poslovanju. Čeprav je država bogato subvencionirala delovna mesta, so nekatera podjetja – kot omenjeno tudi Steklarna Hrastnik – vseeno odpuščala. S tem so razdrla tihi dogovor, del zaposlenih pa je končal na cesti.
Okrevanje po vrhuncu pandemije je bilo hitro, državni krediti so napihnili gospodarsko aktivnost. Pojavila se je tudi inflacija, ki je dvignila življenjske stroške oziroma razvrednotila plače. Hkrati je zaposlenost v Sloveniji na rekordni ravni (zato se delavci lažje uprejo, ker je na voljo precej služb), rast plač pa je skromna. Zakaj bi delavci garali in garali, če je plačilo tako revno? In to skozi celotno pandemijo, ko so oni in njihove družine tvegali okužbe. V teh pogojih ni nič čudnega, če je korporativistična koalicija počila.
Visoka zaposlenost in razočaranje nad delom je v zadnjih mesecih predvsem v anglosaškem svetu sprožila nov fenomen: val odpovedi (https://bit.ly/3JeWwUu). Številni delavci, predvsem mladi, se ne želijo vrniti v stare službe, saj po pretresu v tem ne vidijo več smisla in iščejo druge načine preživetja ali vsaj bolje plačano in lažje delo. Ker je svet informacijsko povezan, je ta praksa morda navdihnila tudi delavke in delavce v Hrastniku. Čeprav številne odpovedi kažejo luknje v hegemoniji kapitala, pa takšen način odpora, ki je v osnovi individualen, ne ogroža kapitalističnega gospostva. A je razumljivo, da je v času paraliziranosti delavskega razreda (in njegovih organizacij) prevladala prav takšna (eskapistična) metoda upora…
Ne dobri sindikati, ne spontani delavski boji ne morejo odpraviti protislovij, ki jih poraja kapitalistična proizvodnja, ki delavski razred meče enkrat ob ta zid, drugič ob drugega. Zgolj kolektivni politični boj lahko prinese temeljitejše spremembe in odpre pogled onkraj družbe, ki jo poganja kapitalistično izkoriščanje.
**Pri sliki gre zgolj za ponazoritev. Avto, ki je označen kot uprava, je v lasti delavca v proizvodnji.**
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega