Delavci in delavke Radiotelevizije Slovenija stavkajo že od 23. maja in tako v prvi vrsti zahtevajo novinarsko, uredniško in institutcionalno avtonomijo. Za danes popoldne so napovedane nekoliko zaostrene stvakovne aktivnosti, ki med drugim vključujejo shod pred parlamentom. Vodstvo RTV se je na stavko odzvalo na način, ki še enkrat več potrjuje upravičenost stavkovnih zahtev; s cenzuro, pritiski na novinarje, krajšanjem informativnih oddaj in prepovedovanjem živih vklopov v informativne oddaje. Z voditeljskih mest so na ta “občutljivi dan” tudi umaknili potencialno preveč dolgojezične novinarje in nastavili nevretenčarske povzpetneže kot je Nejc Krevs, ki bo v zgodovino ostal zapisan kot prezira vreden nosilec najbolj nečastne oznake – stavkokaz. Najsurovejša poteza pa je bil nenapovedan umik Tednika, ki bi bil v celoti posvečen pomenu javnih medijev, z nocojšnjega sporeda. Stavkovni odbor in zaposleni na javnem mediju ob vsem tem še enkrat več izražajo svoje ogorčenje, pa tudi nejevero. Da jih vodstvo RTV ne bo vsakič znova s svojo brutalnostjo prehitelo in ujelo na zadnji nogi sopihajoč “da bo šlo tako daleč, si pa nismo mislili” (ker namreč: bo šlo tako daleč in še dlje in že gre), velja spomniti na primer grške javne radiotelvizije izpred devetih let.
V času najhujših varčevalnih rezov junija 2013 je takratni desničarski grški premier Antonis Samaras čez noč zaprl nekoliko preveč svojeglavo (nikakor pa ne revolucionarno) javno radiotelevizijo ERT. V imenu varčevanja, transaprentne porabe denarja in ostalih „evropskih/Trojkinih vrednot”, so pisarne ERT izpraznili policijski robokopi, 2600 delavcev pa je nenadoma pristalo na cesti. Tu bi se zgodba lahko končala, a se delavci niso dali. Stavbo so okupirali, vzpostavili delovne procese in več mesecev (do ponovnega prihoda robokopov) ob množični javni podpori v samoupravni maniri delali in oddajali kakovosten program.
Pred RTVjem ni policije. Ironično, stavko podpira celo ministrica za kulturo. A izkušnja ERT bi vseeno lahko bila navdih stavkajočim na RTV. Kot so (nekoliko prepozno) ugotovili njihovi grški kolegi, resnično novinarsko avtonomijo zagotavlja samo novinarsko samoupravljanje. Namesto šarade pogajanj z bebavim direktorjem, ki je na politični misiji in se mu očitno jebe za vse kar je novinarjem drago, naj novinarji odgovorijo s prvim korakom k delavskemu samoupravljanju. Simbolno bi lahko delavci nocoj vseeno predvajali Tednik. Znanje vsekakor imajo, grahe in krevse, pa se tudi lahko ponevedoma zaklene v kak wc. Avtonomije se namreč ne izprosi, ampak se jo prakticira! In stavka, ki ni sposobna zmontirati in v eter spraviti ene že posnete oddaje, ne sme biti presenečena če se jim na vratih prikažejo robokopi, po možnosti pod nadebudnim direktorjem Urošem Urbanijo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega