Kljub časom splošne zdravstvene, socialne in gospodarske krize, častitljive državne institucije vztrajajo pri gestah, ki služijo zgolj zgodovinskemu revizionizmu in potvorjenemu nacionalizmu.
SAZU je ob tridesetletnici samostojne države objavila izjavo o slovenski spravi (https://tinyurl.com/93kbepe6), kjer “rdeče-belo pripoved o osvobodilnem boju” popravlja v “roza” priliko o slovenskem Narodu.
Revizija seveda ne bo zadovoljila nikogar – to niti ni njena funkcija. Kar projekt sprave “spravlja stran” so razredni konflikti 20. stoletja in vpeljuje revizionistično zgodovinopisje za potrebe nacionalne buržoazije.
NOB izprazni razredne vsebine in ga poenostavi na abstraktno prizadevanje naroda, ki naj bi si ga KPS “polastila”. Po tem razumevanju naj bi bila edina revolucionarna naloga “ukana”, vendar pa, žal, razredni boj ni zgolj zasebna strast komunistov in je KPS morala masovno mobilizirati delavce in kmete in to v sovražnih okoliščinah. Na jasni podlagi: osvoboditev in socialno pravičnejša družba.
SAZU v svoji izjavi trivializira Drugo svetovno vojno in podcenjuje nacistične namene na okupiranih območjih, ko poudarja: “Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi.”
SAZUjevci pravijo, da “soodgovornost in krivdo zanj [bratomorni spopad] nosita obe strani”. Takšno izenačitev zmorejo le, če pozabijo ne le na nacifašistično okupacijo, ampak tudi na dejansko podobo t.i. protirevolucionarnega tabora. Ta je bil lep primer lokalnega fašizma, ki je že v letih pred vojno sanjaril o obračunu z “judovsko-boljševistično zaroto” in ki je zrasel v ozračju diktatorskega režima Kraljevine Jugoslavije, režima z očitnimi fašistoidnimi potezami, ki se je dobrikal nacistični Nemčiji.
Mar ne bi, v časih globalnega vzpona skrajne desnice in zaostrene državne avtoritarnosti, SAZU zmogla ohraniti vsaj protifašističnega duha NOB? Od konservativnih nacionalnih institucij sicer ni moč pričakovati, da priznajo upravičenost upora proti krivičnemu redu – t.i. pravico do revolucije – vendar pa bi vseeno morale prepoznati trenutke, ko s svojim revizionizmom pritrjujejo silam, ki želijo odpraviti preostale družbene pridobitve socialistične Jugoslavije.
Za konec se spet vprašajmo o okoliščinah izjave. Kaj nam pove o državi, kjer vrhovi nacionalne inteligence prodajajo “slovensko spravo”, politični razred pa jim zadovoljno kima? Politični in idejni bankrot vladajočih razredov, ki sredi globalne krize ne zmorejo več od antikomunizma in cenenega nacionalizma, je znak, da jim revolucija (ne le tista iz preteklosti, ampak tudi tista v prihodnosti) v morah še vedno krati nočni spanec.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega