Danes se je za slabih 200 tisoč osnovnošolk in osnovnošolcev, 80 tisoč dijakinj in dijakov in 50 tisoč delavk in delavcev v izobraževanju pričelo novo šolsko leto. V kakšne šole so vkorakali?
Vstopili so v okolje, ki ga prežemajo nasprotja. Delavstvo je razdeljeno med prekarce in redno zaposlene, med polnopravne članice in člane delovnega kolektiva ter outsorcano delavstvo, med pedagoški in nepedagoški kader. Izvajalke pouka, učiteljice se mnogokrat znajdejo v notranjem nasprotju med lastnim hotenjem po izvajanju pedagoškega dela in kurikulumom spreminjajočim se v smeri individualizacije in pospešene promocije temeljev kapitalističnega reda.
Vstopili so v prostore kamor se je že desetletja nazaj začel vdor podjetniških vsebin, ki so še posebej prisotne na strokovnih in poklicnih srednjih šolah. Prek njih se načrtno razbija solidarnostne prakse med mladimi in se namesto njih vzpostavlja kulturo tekmovalnosti. Obrača se jih drug proti drugemu, daleč stran od skupnega sovražnika. Omenjene vsebine so velikokrat povezane tudi z brezplačno promocijo posameznih podjetji in zagotavljanjem bodoče delovne sile za njih.
V podobnem obdobju se je pričel tudi vdor privatnega kapitala na to področje javnih storitev. Eden izmed najbolj vidnih primerov tega so zunanji izvajalci storitev čiščenja, varovanja prehrane, itd. Ta ofenziva kapitala je seveda potekala ob asistenci države. Ta je na primer sprejela zakon v katerem je dopuščena možnost, da lahko javni zavod (šola) izjemoma nabavo, pripravo in razdeljevanje obrokov s pogodbo prenese na zunanjega izvajalca. Danes se takšne prakse poslužuje že več kot 30% srednjih šol. To ima znaten negativen vpliv na kakovost in standarde prehrane in drugih outsourcanih storitev, pogoje dela zaposlenih in na možnosti za udejanjanje delavske solidarnosti ter enotnosti.
Vendar pa ta proces ni potekal samo znotraj javnih zavodov. Takoj po kapitalistični kontrarevoluciji v 90-ih smo pri nas dobili prve zasebne izobraževalne institucije. Prva se je leta 1992 vzpostavila Walfdorska osnovna šola v Ljubljani, pred petnajstimi leti je zaživela prva katoliška zasebna osnovna šola, v preteklem šolskem letu je pouk na teh šolah obiskovalo slabih 3 tisoč otrok in mladostnikov. Od leta 2021 te uživajo 100% javno financiranje javno veljavnih programov. Ravno jutri bodo v Mariboru odprli novo zasebno mednarodno šolo, katere šolnine se bodo po napovedih gibale med 5500 in 8000€ na leto. Na ta način se izčrpava sredstva za javni šolski sistem, uvaja v izobraževanje principe dvotirnosti in se niža nivo pedagoškega dela in pridobljenega znanja med šolajočo mladino.
Vzporedno s tem lahko v zadnjem obdobju spremljamo zastrašujoče številke o manjku zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Tako zgolj v osnovnih šolah manjka okoli 4000 pedagoških delavk in delavcev. Glede na plače in odgovornost učiteljic in učiteljev začetnikov to gotovo ne more presenečati. Pomanjkanje kvalificiranih delavk in delavcev pa bo gotovo imela pomemben negativen vpliv še na eno gnojno ravno izobraževalnega sistema – psihosocialne težave otrok ter mladostnikov. Te so v zadnjem obdobju v porastu in se vedno večkrat izražajo skozi prakse nasilništva in tako negativno zaznamujejo stotine in tisoče mladih.
Navkljub vsemu pa so se v šolskem sistemu uspele ohraniti ter vzpostaviti nekatere prakse solidarnosti in tovarištva. Gotovo je k temu pomembno prispevala tudi visoka sindikaliziranost in relativno napredna politična linija osrednjega šolskega sindikata. Pri čemer pa velja opozoriti na težave, ki jih ima navedeni sindikat pri organiziranju, mobilizaciji in politizaciji nepedagoškega osebja.
Toda redka od teh praks bo uspela preživeti naslednjih nekaj let in desetletji, če bo splošni družbeni trend še naprej vodil k utrjevanju kapitalističnega reda. Boja za šolo, ne moremo dobiti brez zmage na ravni družbe. Šola, ki bo zadovoljevala potrebe vseh udeležencev izobraževalnega procesa in služila interesom širše družbe, je mogoča le v družbi, ki zasleduje potrebe ljudi in narave in ne privatnih interesov kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega