Max Ajl, kritični raziskovalec podnebnega zloma, imperializma in agrarne politike, je s predavanjem “Ljudski zeleni dogovor” otvoril letošnje predavanje Mednarodne poletne šole politične ekologije, ki je med 21. in 25. 8. potekala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V deljenem prispevku iz Mešanca si med drugim preberite, zakaj so lepotni popravki kapitalizma morda sprejemljivi za tiste, ki imajo že sedaj dovolj bogastva, za izkoriščane države periferije pa niso opcija:
“Kapitalizem v revnejših predelih sveta preprosto ni podoben kapitalizmu v bogatih delih sveta. Razlogov je več. Bistveni je ta, da je kapitalizem sistemsko odvisen od neravnotežij in neenakosti, ⚖ ki jih ustvarja, v dostopu do proizvodnih sredstev in procesov ter do dobrin. Kapitalizem je sistem polarizacije – ustvarja ekstreme, tako globalno kot znotraj obstoječih meja držav. To omogoča izkoriščanje, odvisnost od sistema, hkrati pa tudi vpetost vanj. Na tem je kapitalizem utemeljen.
Globalni stabilizator sistema je to, da na periferiji obstajajo še ‘neizkoriščeni’, vedno novi delavci in delavke, ki jim periferna gospodarstva oziroma države z lastnimi politikami in ukrepi ne morejo ponuditi in zagotoviti dostojnega življenja ter preživetja. S tem se zatira rast plačila za delo na svetovni ravni, posledično pa tudi v jedrnih državah. Stanje na periferiji je posledica položaja tamkajšnjih oblasti, ki so omejene v izvajanju razvojnih politik za izboljšanje možnosti zaposlitve, za zagotovitev dostojnega plačila in preživetja ljudi. Omejuje se jih s finančnimi ovirami in pogojevanji prek tujih in mednarodnih posojil.”
“Če države razvijajo svoja gospodarstva in dejavnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost, ostane več denarja v tistem okolju. To pa prinese tudi večje prihodke v javno blagajno prek davkov in dajatev. Trenutno periferne države še naprej izgubljajo ta sredstva zaradi monopolov, ki jih ohranjajo bogate države in tuje korporacije. In tu je naprednost prelomov, ki sem jih omenil, saj obljubljajo prav to. Spremeniti želijo dosedanje sistemske vzorce ter zadržati več bogastva in pridobiti več sredstev za javne politike. Pomembno pri tem bo, ali bodo delavke in delavci v teh državah imeli dejansko moč vplivati na politične odločevalce, kako se bo porabilo sredstva in kakšne ukrepe se bo oblikovalo. To je razredni boj, ki poteka v vsaki regiji sveta. In to je temeljni korak k egalitarnemu prehodu v ekosocialistični svetovni sistem.”
Preberite si intervju na spodnji povezavi:
https://bit.ly/3qIEPsT
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega