V preteklih nekaj desetletjih najdemo le malo besednih zvez, ki so s strani prevladujočih medijev, kapitala, državne birokracije in tudi velike večine predstavnikov organiziranega delavstva, kolektivno označene bolj pozitivno kot “socialni dialog”. Na njegovo spoštovanje se zaklinjajo liberalni politiki, nazadnjaški lastniki kapitala in socialdemokratski sindikalisti.
Golobova vlada ga označuje kot “temelj za višjo blaginjo v družbi” ter pravi, da “ni izbira, temveč obveza.” Iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), osrednje organizacije kapitala pri nas, sporočajo, da gre pri socialnem dialogu znotraj Ekonomsko socialnega sveta (ESS) za “sistem, ki skozi proces usklajevanja različnih interesnih skupin, ki jih predstavljajo socialni partnerji, zagotavlja varovalke, da so končne odločitve družbeno najbolj sprejemljive.” Na spletni strani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), največje sindikalne centrale v Sloveniji, pa je v zvezi s socialnim dialogom zapisano naslednje: “Socialni dialog je eden izmed stebrov evropskega socialnega modela in tudi uspešnosti slovenske družbe ter socialne države.”
Vse tri strani, ki v njem sodelujejo na najvišji ravni, v okviru zgoraj omenjenega ESS-ja, ga torej prepoznavajo kot pozitivno družbeno prakso. Osrednji vzrok za to tiči v dejstvu, da vse tri strani pristajajo nanj in s tem utrjujejo kapitalistični družbeni red. Vsa pogajanja, ki se dogajajo znotraj socialnega dialoga, so namreč trdno postavljena v okvirje privatne lastnine nad produkcijskimi sredstvi in s tem povezanim privatnim prisvajanjem presežne vrednosti, ki jo kolektivno ustvarjajo delavke in delavci. Prav tako vsi sodelujoči v glavnem delijo mnenje, da ima vsakokratna oblast nalogo zgolj upravljati kapitalistično državo, ne pa posegati v njene temelje.
Za vladajoče razrede, ki so v takšnem dialogu zastopani v obliki političnih funkcionarjev na eni in predstavnikov gospodarskih združenj na drugi strani, je takšna pozicija normalna in služi ohranjanju njihovih interesov v družbi. Drugače je v primeru (organiziranega) delavstva. Ponovna vzpostavitev kapitalizma v 90-ih letih in njegovo utrjevanje v naslednjih nekaj desetletjih sta namreč močno zmanjšala politično in družbeno moč delavstva. Delovna mesta so bila v dobršnem delu očiščena demokracije, ki jo je zamenjala avtokratska vladavina kapitala. Pod dežnikom socialnega dialoga so se močno zmanjšali izdatki kapitala za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Javne storitve, katerih uporabniki so v večini prav delavke in delavci, so se v pomembnih delih privatizirale. Prekarne zaposlitve so postale stalna praksa v številnih panogah.
Res je, da so sindikati kot ekonomsko krilo delavskega gibanja dvignili svoj glas proti mnogim od zgoraj naštetih procesov, nekatere so z množično mobilizacijo celo ustavili (spomnimo se samo predloga o uvedbi enotne davčne stopnje v prvi Janševi vladi), vendar so hkrati vseskozi ostali ujeti znotraj sistema dogovarjanja, ki so ga sami vzpostavili in ki jih je potisnil v trajno defenzivno pozicijo. V položaj, kjer pogajanja niso zgolj eden od načinov doseganja ciljev, temveč cilj sam po sebi. Cilj, ki opravičuje vsa sredstva (tj. odrekanja, umikanja), da se ga doseže.
Prav tako je potrebno poudariti, da se je institucija socialnega dialoga v Sloveniji vzpostavila na drugačen način kot v družbah, ki zgodovinsko niso doživele socialistične družbene preobrazbe. V njih se je ta izgradil na temeljih delavske moči in industrijske akcije in je tako pomenil vzpostavitev institucionalnega okvirja znotraj katerega so delavske organizacije šele dobile možnost vplivanja na industrijske odnose. V našem okolju je pomenil vzpostavitev okvirja v katerem se že od samega začetka v največji meri branijo ostaline delavskih standardov socializma.
V tem lokaliziranem kontekstu je potrebno razumeti tudi nedaven umik predstavnikov kapitala iz ESS-ja. Gre za taktično potezo s katero si želi kapital zagotoviti še boljšo pozicijo ob vnovičnem zagonu pogajanj. Zagotovo ne gre za trajen umik iz sistema, ki jim je za borne koncesije iz njihove strani, zagotovil številne davčne in administrativne odpustke ter predvsem v zelo pomembni meri prispeval k pasivizaciji delavskega odpora proti njim.
Čas je, da (organizirano) delavstvo obrne ploščo. Da s svojim ofenzivnim delovanjem, politiziranjem članstva in demokratizacijo lastnega ustroja pelje delavski boj izven okvirjev vladno-kapitalskih pogajalskih soban. Ob tem seveda ostaja odprto vprašanje ali so sindikati česa takšnega sposobni ali pa je ocena o možnosti za razvoj socialističnega transformativnega potenciala znotraj njih preoptimistična.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega