Uveljavitev predkupne pravice pri prodaji družbe Sava hotels & resorts je med parlamentarnimi strankami dobila široko podporo. Zanjo se zavzemajo Počivalšek, koalicija KUL, lonček pa je pristavil tudi glavni pretendent za mandatarja Robert Golob. Namera sklada York, da svoj delež v turističnem gigantu proda madžarskim lastnikom, je spremenila razpoloženje parlamentarne opozicije, ki se je še do nedavnega posmehovala idejam Počivalška o državnem “turističnem kolhozu”, zato je morda na mestu tudi razmislek, če ni šlo pri celotni zadevi le za dobro premišljen medijski spin.
Turistična infrastruktura je že dolgo igračka slovenske kapitalske elite. Po privatizacijskih mahinacijah so bili hoteli in druge kapacitete na predvečer velike gospodarske krize leta 2008 razdeljeni med finančne sklade tranzicijskih profiterjev. Največji akterji so bili Bavčarjev Istrabenz, Valantov NFD in družba Sava. Kriza je za mnoge podkapitalizirane in prezadolžene finančne sklade pomenila stečaj in tako postanejo turistične kapacitete predmet lastniških sprememb. Zadnja etapa je ustanovitev t. i. slabe banke, ki propadle projekte slovenske buržoazije rešuje z odkupom terjatev, ki kasneje postanejo lastniški deleži v teh družbah.
Poceni terjatve je odkupoval tudi sklad York, katerega lastniška slika seveda ni znana, pri poslih v Sloveniji pa mu pomaga družba Elements Capital Management. Gre za ciprsko družbo, v kateri poslovodni vrh predstavljajo slovenski managerji, povezani z družbo ACH Hermana Rigelnika, nekdanjega LDS giganta, in Alpen Invest, podjetjem še ene figure tranzicije, Staneta Valanta.
Ne glede na to, ali gre pri uveljavitvi predkupne pravice za ponovno dokapitalizacijo dela slovenske buržoazije, pa je to vprašanje nekakšen lakmusov test razumevanja “nacionalnega interesa” s strani politične elite.
Počivalšek in Golob se na tem vprašanju praktično sploh ne razlikujeta, oba sta namreč mnenja, da bo država zgolj prehodni lastnik, ki bo izpeljal proces konsolidacije, da bi infrastruktura pri kasnejši privatizaciji (pa naj bo to prava privatizacija ali zgolj v obliki najemnika) iztržila čim višjo ceno. Socialni demokrati sicer lahko obljubljajo karkoli, a tukaj velja prikimati desnici, ki s prstom kaže ravno na SD kot stranko, ki je pri razprodaji vedno sodelovala. Levica le medlo caplja za tempom, ki ga narekujejo druge stranke KUL.
Če bo turistična infrastruktura državna ali ne, je pravzaprav nepomembno, če ne bo to pomenilo tudi radikalno drugačnega upravljanja te infrastrukture. Bo državno lastništvo pomenilo tudi dosledno uvajanje mantre o zelenem turizmu? In najpomembnejše, a hkrati tudi najbolj prezrto vprašanje, je vprašanje delovnih pogojev v panogi gostinstva in turizma. Gre za panogo, kjer prevladujejo nestandardne oblike dela, pogoste so kršitve delovnopravne zakonodaje (zgolj za ilustracijo, kar 10% kršitev, ki jih odkrije inšpektorat odpade na panogo gostinstva in turizma, čeprav je v tem sektorju zaposlenih zgolj slabe 4% delovno aktivne populacije), povprečna plača v panogi pa je skoraj 300 evrov nižja od slovenskega povprečja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega