S predsednico Sindikata Tuš, Mirjano Janjić, smo se pogovarjali na poti zbiranja podpisov za stavko, saj kot pravi, čeprav je bil protest izveden, dialog z vodstvom poteka, delavci in delavke Tuša niso zadovoljni. Njihove plače so prenizke, tempo dela pa previsok.
Mirjana, s Sindikatom Tuš ste nedavno organizirali protest. Kakšni so bili odzivi vodstva?
Cilj vodstva je delati v interesu podjetja. Umirjanje delavk in delavcev je ena izmed strategij pri tem. Ko smo imeli sestanek, so seveda želeli, da ne bi prišlo do protesta, a ker so naše delavke in delavci protest vseeno želeli izvesti, smo ga seveda izvedli. Mislim, da se zavedajo problemov, a njihove ponudbe za nas niso dovolj. Zdaj je uprava tista, ki ima žogico na svoji strani, od njih je odvisno, kaj bodo ponudili in kako bodo te ponudbe odstopale od interesa delavstva.
Na družbenih omrežjih ste objavili, da so vas stranke ob protestu podprle.
Res je, stranke so bile zelo razumevajoče in potrpežljive. Pred prazniki je že tako ali tako norišnica, zmanjka robe, ljudje so nestrpni, jezni, vsi bi radi vse kupili na hitro. Po protestu pa je vladalo solidarnostno vzdušje. Še vedno so to kupci Tuša, ki ne pridejo samo zaradi naših produktov, vedeti moramo, da bolj ali manj vse trgovske verige prodajamo enake izdelke in marsikdo se odloči na podlagi finančne konkurence. A v Tuš se ljudje vračajo zaradi nas, starih trgovcev, s katerimi se videvajo vsak dan. Odnos s prodajalcem je zelo pomemben. Zelo smo veseli kolegialnih strank, ki nam stojijo ob strani v naših prizadevanjih za boljši jutri.
Kako se je kazala ta solidarnost? Si lahko bolj konkretna?
Rekli so nam: “Bravo! Morate se boriti za svoje pravice!”. Nekateri sploh niso vedeli da imamo tako slabe pogoje. Mnogi ne vedo, da so naše plače tako nizke in da je naš tempo dela tako visok.
Trgovke in trgovci ste bili tisti, ki ste bili med pandemijo bolj izpostavljeni virusu. Ves čas ste bili prvi na fronti. Se ti zdi, da je poklic trgovca danes dovolj cenjen?
Mislim da ne, včasih smo bili trgovci bolj cenjeni. Že nizka plača kaže na to, kako slabo smo cenjeni. Komunikacije ne moremo več uporabljati za prodajo kot smo jo včasih, ko smo prodajali manj izdelkov in smo lahko s pogovorom stranko prepričali, da kupi še kaj dodatnega. Ni več pristnosti s strankami. Imamo preveč dela in premalo kadra.
Zakaj po tvojem prihaja do tega, da je dela preveč in kadra premalo?
Ker počasi prehajamo na diskontni sistem. Ni dovolj zaposlenih.
Kako je po tvojem na položaj delavstva v trgovinah vplival zakon, ki je deprofesionaliziral poklic trgovca?
Slabo. Res je sicer, da se največ naučiš na delovnem mestu, ampak problem je, da lahko danes v trgovini dela vsak. Ti ljudje nimajo osnovne prakse, kar posledično pomeni več dela za starega trgovca. Ljudje hitro vidijo, da to ni za njih. Trgovec ne more biti vsak. Tako kot ne more bit vsak zdravnik ali pa umetnik. Spomnim se, da smo v prošnje za delo pisali, da imamo radi monotono delo. Danes pa se od trgovca pričakuje, da se bo hitro učil, da je hiter in da sprejme več različnih del.
Kaj so po tvojem največji izzivi sindikalnega dela? Je težko pridobivati nove člane sindikata?
Ni več tako težko kot je bilo, zadnje tri mesece nas ljudje že sami kličejo, vedo da so potrebne spremembe, ne bojijo se več. Naša pravica je članstvo v sindikatu. Letos smo naredili največji korak v zadnjih dvajsetih letih, saj nas je že več kot petsto v sindikatu.
Se kot predsednica sindikata kdaj bojiš za svojo službo?
Ne, ker vem, da ne bi mogla bit dobra sindikalistka, če ne bi bila dobra delavka. Ko vidiš, kako garaš in delaš, se dvajset let žrtvuješ za podjetje in na koncu nimaš nič od tega – ne odnosov in ne plače – potem se enostavno začneš boriti za svoje pravice. In to je edino pravilno. Motivacijo za sindikalni boj črpam v nezadovoljnih obrazih sodelavk in sodelavcev, ko pridem v službo.
Kako bi po tvojem lahko okrepili moč delavstva?
Z združevanjem. Panoge se moramo povezovati med sabo. Mi se ne upiramo upravi, vodstvo se pač drži zakonov, ki jih država omogoča. Stvari moramo spremeniti na višjem nivoju, zato je tako pomembno, da se panoge začnemo povezovati. Vsi smo delavci, trgovci, gostinci, zdravstveni delavci, čistilke – če bomo vsi delavci močni, lahko spreminjamo stvari tudi na državnem nivoju. Spreminjati do te mere, da bo boljše za celo družbo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega