Predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak, bi rad učil mlade o tem, kako se »vrača družbi«. V podcastu Gregorja Trebušaka, bivšega “novinarja” Kanala A, sedaj pa zaposlenega na SBC (Slovenian Business Club), je mlade želel poučiti o redu in disciplini. Po njegovem bi morali mladi svojo družbeno dolžnost odslužiti z obveznim prostovoljnim delom, s tem pa bi se naj naučili »delovnih navad, spoštovanja in odgovornosti do skupnosti«. Po njegovem mnenju bi tak sistem lahko »od mladih terjal šest do dvanajst mesecev družbeno koristnega dela« in bi imel jasen cilj – »vpeljati mlade v realno življenje in jih naučiti, kako delovati znotraj skupine, spoštovati avtoriteto in prevzemati odgovornost za opravljeno delo«.
Brodnjak več kot očitno živi v paralelni realnosti. Lahko bi se izobrazil o dejstvu, da v Sloveniji že v času študija pa tudi srednje šole preko študentskega servisa dela okrog 100.000 mladih. Mnogi ne zato, ker bi želeli “nabirati izkušnje”, kot radi romantizirajo menedžerji, ampak ker nimajo druge izbire. Že pri šestnajstih ali sedemnajstih letih se učijo »prevzemanja odgovornosti«, s tem ko plačujejo položnice, dopolnjujejo družinski proračun, prevzemajo stroške lastnega izobraževanja in bivanja, kupujejo hrano in krijejo stroške prevoza.
To njega seveda ne zanima, ker je bogataš s polno ritjo državnega denarja. Samo lani je kot predsednik uprave NLB prejel 1.012.914 evrov bruto.
Kaj je družbi vrnil milijonar, ki ga že desetletje plačuje družba preko reševanja bančnega sistema, sedaj pa pridiga o žrtvovanju in prevzemanju odgovornosti?
V času največjih poplav v Sloveniji je denimo svaril pred davkom na izredne dobičke bank, ki bi ga namenili sanaciji poplav, češ, da gre za politični populizem. Danes je jasno, da to za bančni sektor z rekordnimi dobički (in nizko davčno stopnjo na te dobičke) ne bi imelo posledic. Dve največji slovenski banki sta namreč samo v letih 2024 in 2025 svojim lastnikom v obliki dividend skupaj prinesli 857 milijonov evrov.
Po njegovem mnenju so vsi javni uslužbenci paraziti: »V Sloveniji je v zadnjih petnajstih letih 25 tisoč več javnih uslužbencev. Oni trdijo, da so davkoplačevalci. Ampak kako javna blagajna funkcionira? Oni vzamejo iz javne blagajne, plačajo davke in prispevke, zadržijo neto. Kdo pa plača v to javno blagajno? Oni v javno blagajno ne plačajo nič.« Učiteljice, medicinske sestre in gasilci so za Brodnjaka nadloga, ki parazitira javni sistem.
Največja težava v Sloveniji je po mnenju Brodnjaka, “preveč države” in javnih institucij, ki ovirajo »produktivne sile kapitala«. Prav tako bi “Slovenija morala postati bolj privlačna za kapital … tudi z nižjo davčno obremenitvijo.”
Kar je pri tem najbolj ironično je to, da je prav NLB, ki je zrasla kot državna banka, politično zaščitena in sanirana z denarjem delovnih ljudi. Njeno današnje »uspešno poslovanje« ne temelji na podjetniški genialnosti uprave in menedžerjev, temveč na reševanju banke po krizi z davkoplačevalskim denarjem, ko smo vanjo vložili milijarde. Kdo torej komu vrača?
Kar so Brodnjak in njemu podobni do sedaj »vrnili družbi« je pridiganje in moraliziranje v medijih o tem, da bi morali delavce še bolj disciplinirati (»spoštovati avtoriteto«) ter da bi morala država z davčnimi olajšavami in subvencijami iti še bolj naproti kapitalu. Takšnih pridig delovni ljudje ne potrebujemo. Potrebujemo revolucionarno družbeno preobrazbo, po kateri bodo Brodnjak in ekipa zares primorani sodelovati pri delu v korist družbe.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega