V Sudanu od aprila 2023 poteka državljanska vojna med državno vojsko (SAF) in silami za hitro posredovanje (RSF). Vojna med RSF in sudansko vojsko je ubila že najmanj 150.000 ljudi, več kot 12 milijonov jih je prisilila v beg, skoraj 25 milijonov pa se sooča z akutnim pomanjkanjem hrane, dnevno zaradi pomanjkanja hranil umre 13 otrok. Gre za največjo humanitarno krizo na svetu, ki jo lahko označimo za genocid in etnično čiščenje, ki ga izvaja RFS kot podizvajalec Združenih arabskih emiratov in Saudove Arabije.
Po poročilih je RSF sicer prejšnji četrtek pristala na t.i. »humanitarno premirje«, potem ko se je okrepila mednarodna kritika zaradi ravnanja njenih borcev v El Fašerju in okolici. Voditelji RSF naj bi sprejeli pogoje premirja, ki jih je predlagala posredniška skupina ZDA, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov, poročajo mediji.
Jedro spora sega v propadel poskus prehoda k civilni oblasti po državnem udaru oktobra 2021. Takrat je general Abdel Fatah al-Burhan prevzel oblast in vladal prek t. i. suverenega sveta. Njegov namestnik je bil vodja RSF Mohamed Hamdan Dagalo (Hemedi). Ko so se pogajali o integraciji RSF v redno vojsko, je prišlo do razkola: al-Burhan je zahteval hitro vključitev v dveh letih, Hemedi pa postopno v desetih letih. Nesoglasje je preraslo v odprt spopad, saj RSF ni bila pripravljena sprejeti podreditve vojaškemu poveljstvu.
Konflikt v Sudanu podžiga stalni dotok orožja v državo, kar predstavlja hudo kršitev veljavnega embarga na orožje za Darfur. RSF z orožjem podpirajo Združeni Arabski emirati.
Združeni arabski emirati so že od aprila 2019 aktivno spodkopavali idejo o močni civilni demokratični vladi v Sudanu. Skupaj s Savdsko Arabijo so spodbujali idejo, da bi poveljnik RSF, Mohamed Hamdan Dagalo (Hemedti), prevzel nadzor nad gospodarsko politiko. Odobrili sta 3 milijarde dolarjev posojila tranzicijskemu vojaškemu svetu, ki je nasledil bivšega predsednika Sudana Baširja. Ko pa je kasneje civilni del vlade pridobil več vpliva, sta državi ustavili nadaljnja izplačila. Dokazi, da so Združeni arabski emirati skrivoma oboroževali RSF, so po navedbah Združenih narodov, neodvisnih strokovnjakov in novinarjev jasni.
Sudanske civilne skupine so več kot 18 mesecev opozarjale, da bi RSF ob zavzetju mesta Al Fašir na severu Darfurja Al Faširja izvedla etnično motivirane poboje. Združeni arabski emirati so že desetletja gospodarsko povezani s Sudanom zaradi njegovih kmetijskih zemljišč, živinoreje in zlatih rudnikov. Najpomembnejši vir so zlate rezerve Sudana. Zlato predstavlja približno 49 % izvoza države, pri čemer gre skoraj 97 % uradno izvoženega zlata (iz območij pod nadzorom vojske) v Združene arabske emirate. 90 % vse proizvodnje se tihotapi prek Čada, Egipta, Etiopije, Ugande in Južnega Sudana — na koncu prav tako pristane v Združeni arabskih emiratih. Kar pomeni, da emiratom konflikt v Sudanu koristi, saj nadzor nad tihotapljenjem zlata ostaja šibak, poroča The Guardian.
Sprte strani so zagrešile številna grozodejstva. Bombardirali so tržnice, izgnali ljudi iz njihovih domov, napadali taborišča in bolnišnice, mučili ter stradali civiliste ter množično ubijali. Ob drugi obletnici začetka konflikta je Amnesty International objavil raziskavo, ki razkriva, da sile za hitro posredovanje (RSF) izvajajo razširjeno spolno nasilje nad ženskami in dekleti po vsej državi. Nasilje uporabljajo za poniževanje, ustrahovanje in razseljevanje skupnosti. Poročilo dokumentira posilstva, skupinska posilstva, spolno suženjstvo in druge oblike krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Preživele trpijo hude fizične in psihološke posledice, pogosto brez dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. To množično spolno in drugo nasilje, ki ga izvaja RSF, se dogaja ob dolgoletni nekaznovanosti storilcev.
Zgodovinsko gledano je za sudanske rane odgovoren britanski imperij. Pri tem sta še posebej pomembna dva moža, Charles George Gordon in Herbert Kitchener. Gordon je bil nekoč najbolj znan človek britanskega imperija. Na Kitajskem je zatrl tajpingško vstajo in tako postal simbol britanske kolonialne politike v Aziji.
Leta 1820 je Egipt napadel in koloniziral Sudan ter tako utrdil proces arabske nadvlade nad tamkajšnjim prebivalstvom. Ko se je leta 1869 odprl Sueški prekop, je imela Britanija največji imperij na svetu. Kljub temu ni nameravala prepustiti tako pomembne trgovske poti tekmecem, in v manj kot desetih letih so si Britanci podredili Egipt in Sudan.
Sudanci so se leta 1881 uprli. Pod islamskim verskim voditeljem Mahdijem, Mohamedom Ahmadom, so dosegli vrsto zmag in leta 1884 korakali proti prestolnici Kartum. Gordon je bil poslan, da evakuira zaveznike Egipčane iz mesta, preden bi Mahdisti zavzeli mesto. Ko je prispel, se je namesto tega odločil, da bo izvedel direktno ofenzivo proti Mahdistom, saj ni bil pripravljen dopustiti, da bi prevzeli del imperija.
Obleganje Kartuma je trajalo skoraj leto dni in se končalo z Gordonovo smrtjo ter izgonom Britancev in Egipčanov iz Sudana. Petnajst let pozneje so se Britanci vrnili, da bi ponovno kolonizirali Sudan. Tokrat jih je vodil Kitchener.
2. septembra leta 1898 je Kitchener vodil enega najbolj krvavih pokolov v britanski zgodovini. Sudanci so se borili s sulicami, noži, meči in nekaj starimi puškami. Britanci pa z novo tehnologijo – mitraljezi. Do poldneva so Britanci umorili 12.000 Sudancev, njihova trupla so ležala na kupih, preluknjana s širitvenimi dum-dum kroglami (prepovedanimi po mednarodnem pravu). Sudanci so ubili 47 britanskih vojakov. Anglo-egiptovska oblast nad Sudanom je bila takrat obnovljena in je trajala 58 let.
Britanci in njihovi egiptovski podizvajalci so Sudan namenoma ohranjali v stanju odvisnosti in nerazvitosti – politično in gospodarsko. Sudan je država z bogatimi naravnimi viri, zato je bilo Britancem v interesu, da si jo podredijo. Kolonialni upravitelji so pri tem izvajali taktiko »deli in vladaj« med severom in jugom ter vse to podkrepili z rasizmom. Sudan namreč ni rasno homogena država. Del prebivalstva v Sudanu (sploh severni Sudan) izgleda precej bolj arabsko, kot na jugu. Rasizem med različnimi skupinami prebivalstva pa obstaja prav zaradi kolonialne politike.
Od osamosvojitve leta 1956 do danes so v Sudanu izvedli 20 poskusov državnih udarov, dve državljanski vojni in genocid v Darfurju.
Britanija še danes posredno sodeluje pri vzdrževanju konfliktnih razmer največje humanitarne katastrofe na svetu. Oktobra letos je Varnostni svet združenih narodov prejel dokumente, ki kažejo na prisotnost britanske vojaške opreme na bojiščih v Sudanu. Med najdeno opremo so britanski ciljni sistemi za strelno orožje ter motorji britanske izdelave za oklepna vozila. Ugotovitve so sprožile vprašanja o britanskem izvozu orožja v Združene arabske emirate (ZAE), ki jih že dlje obtožujejo, da oskrbujejo RSF z orožjem. Postavljajo pa tudi nova vprašanja o vlogi britanske vlade pri posrednem podžiganju konflikta. Mesece po tem, ko je Varnostni svet prvič prejel gradivo, ki namiguje, da so Združeni arabski emirati posredovali britansko opremo RSF, novi podatki kažejo, da je britanska vlada kljub temu odobrila nadaljnje izvoze enake vojaške opreme v Emirate.
Novinar Novara Media Kieran Andrieu je dejal, da Palestino in Sudan straši isti duh, duh imperializma. Ta je precej bolj trdovraten kot se zdi na prvi pogled. Zasidran je ne le v vzrokih za vojne, ampak tudi v medijih, trgu, šolstvu in politiki. Zgodovina nas uči, da lahko ključne družbene spremembe, ki temeljijo na pravičnosti, izborimo delovni ljudje tega sveta. Eliti je namreč mar predvsem za dobiček za vsako ceno, pa tudi če mora zato plačati ceno nedolžnih človeških življenj.
Foto: UNHCR
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega