“Obup je glavni nasprotnik napredka. Naša največja potreba je upanje.” (Victor Berger).
Ta po svoje nedoločljiv, vendar močno prisoten občutek upanja je med naprednimi ljudmi sveta zbudila nedavna zmaga Zohrana Mamdanija na newyorških županskih volitvah. Zanj je glasovalo več kot milijon volivk in volivcev. Kljub temu, da so se proti njemu združile domala vse sile obstoječega reda – od nepremičninskih lordov, preko medijskih tajkunov in investicijskih bančnikov do političnih dinastij Cuomo, Clinton in Trump ter najbogatejšega zemljana, Elona Muska, mu je uspelo slaviti.
Mamdani je na volilni dan prejel najvišje število glasov v vseh dohodkovnih razredih, razen med tistimi najbogatejšimi prebivalkami in prebivalci New Yorka, ki na leto zaslužijo več kot 200.000 ameriških dolarjev. Zanj je glasovalo 70 % vseh ljudi, ki so se udeležili volitev in so mlajši od 44 let. Množično so ga podprle najemnice in najemniki stanovanj (59 %) in tisti, ki so prvič v življenju oddali svoj glas na lokalnih volitvah (66 %). Uspelo mu je doseči prvo mesto v štirih od petih newyorških okrajev, v nekaterih soseskah (Prospect Heights, Clinton Hill) je zanj glasovalo več kot 80 % vseh tistih, ki so prišli na volišča.
Pot do takšnega elektoralnega rezultata v mestu z največ prebivalkami in prebivalci v Združenih državah Amerike (ZDA) je bila tlakovana z različnimi, a medsebojno dopolnujočimi idejami, strategijami in metodami. Osnovni cilj, večja dostopnost javnih storitev in lažje ter cenejše vsakodnevno življenje za ljudi v mestu, so v Mamdanijevi kampanji spretno strnili v tri prepoznavne slogane: “Zastonj busi, zastonj vrtci in zamrznitev najemnin”.
Te napredne, a vendar relativno skromne social demokratske programske cilje, je med ljudi prenesla dovršena kampanja z množično udeležbo različnih skupin prostovoljk in prostovoljcev. Med njimi najdemo številne pro-palestinske aktivistke in aktiviste, članice in člane naprednih sindikatov, udeleženke in udeležence številnih manjših lokalnih pobud za boljši javni potniški promet in demokratizacijo procesov odločanja v družbi. Več mesečno delo teh nekaj več kot 100 tisoč prostovoljk in prostovoljcev je dopolnjevala izredno učinkovita kampanja preko socialnih omrežij, kjer gre v prvi vrsti izpostaviti viralne posnetke na Tik-toku. V njih je Mamdani uspel zgornje politke predstaviti na način, ki je vzpodbujal še širšo raznovrstno aktivacijo ljudi in okoli gibanja za dostopen New York zgradil pozitiven hajp. Skozi celotno kampanjo je Mamdaniju uspelo vzpostaviti pomembno noviteto. Delovnih ljudi se ni obravnavalo zgolj kot pasivnih žrtev obstoječega ekonomsko-političnega reda, ampak kot aktivne soustvarjalke in soustvarjalce neke nove, boljše mestne politike.
Prav ta nauk o soudeležbi, namesto zagovorništva in o socialističnem veselju, namesto preživetega distopičnega mračnjaštva sta tista principa, ki ju lahko v prihodnjih bojih uporabimo tudi v našem, slovenskem kontekstu.
Bodo pa naslednji meseci in leta odločilnega pomena za to, da se takšna aktivacija delovnih ljudi zadrži na visoki ravni. Samo tako bo namreč mogoče izpeljati osrednje programske cilje Mamdanijeve kampanje in jih morda nadgraditi s politikami, ki bi v sebi nosile resnično seme družbene transformacije. Pri treh poglavitnih politikah, katerih uveljavitev obljublja Mamdani, je z vidika proračunske računice stvar relativno preprosta.
Proračun mesta New York bo v letu 2026 težak okoli 116 milijard ameriških dolarjev. Neodvisni odbor za nadzor proračuna ocenjuje, da bi zagotovitev brezplačnega mestnega javnega avtobusnega prometa, mestno blagajno, po izračunu vseh stroškov in prihrankov, stala okoli 200 milijonov dolarjev. To predstavlja okoli 0,17 % celotnega mestnega proračuna. Zamrznitev najemnin za dva milijona ljudi, ki živijo v t.i. “stanovanjih z normiranimi najemninami” neposredno ne bo zahtevalo finančnega vložka s strani mestne skupnosti, a bo namesto tega ta ukrep zahteval direktno konfrontacijo z razredom rentnikov in veliki nepremičninskimi podjetji, ki bogatijo na račun vse večje stanovanjske krize. Uveljavitev brezplačne predšolske vzgoje za vse otroke med 6 tednom in 6 letom starosti je politika, katere uveljavitev bi imela hkrati največje dolgoročne družbene učinke, obenem pa so tudi stroški za njeno izvajanje višji v primerjavi s prvima dvema. Vzpostavitev takšnega programa bi po ocenah stala med tremi in šestimi milijardami ameriških dolarjev letno. Da postavimo zadevo v ustrezen kontekst, naj povemo, da letno financiranje newyorške policije precej presega tudi tiste najvišje napovedi o porabi sredstev za zagotovitev predšolske vzgoje za več kot milijon in sto tisoč otrok v New Yorku.
V nasprotju s poročanjem večine osrednjih medijev zvezna administracija na čelu s Donaldom Trumpom nima ravno obsežnih možnosti, da preko proračunskih rezov poskuša zaustaviti zgoraj napovedane projekte. Še največji maneverski prostor ima pri ponovnem zniževanju davkov za najbogatejše, kar je postala stalnica obeh Trumpovih mandatov na čelu ZDA. Nižje davčne stopnje, uveljavljene s strani ameriške vlade, bi namreč posredno vplivale tudi na manjšo količino denarja, ki bi pritekala v mestni proračun.
Zmaga Zohrana Mamdanija je pozitivna novica, ki je osrečila številne napredne ljudi po svetu. Vendar nas je zgodovina naučila, da moramo biti pri presojanju širših učinkov tega elektoralnega uspeha previdni in kar se da realistični. Idejni okvir, ki je zasnovan na tem, da je obdavčenje peščice milijarderjev dovolj za to, da določeno politiko označimo za socialistično in da pričakujemo, da bo to samo po sebi dovolj za spremembo razmerji moči v družbi, je napačen in vodi v neproduktivne fantazije. Gotovo pa Mamdanijeve politike predstavljajo korak v pravo smer, njihova zasidranost med običajnimi ljudmi kaže na metode političnega boja, ki jih velja uporabljati tudi pri nas, njihova potencialna uveljavitev pa bi odprla prostor za razpravo o resničnih družbenih spremembah (tudi) onkraj velike luže.
#rdečapesa
FOTKA (vir: Angela Weiss/AFP/NPR):
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega