Objavljamo pismo, ki nam ga je poslala mariborčanka Urška, ki se je, skupaj s svojo mamo, udeležila četrtkovega protesa.
Mariborčani,
hvala vsem, ki ste prišli in javno pokazali, da vam je mar. (Hvala tudi vsem, ki ste delili, sponzorirali in govorili okoli o protestu, ki je še kako pomemben). Fun fact za vse, ki podcenjujejo našo “slabo” udeležitev na protestu: včasih se iz malega lahko razvije veliko. In vse, kar se potrebuje, so zgolj 3,5% populacije, ki drži skupaj (in verjamem, da se tega mnogo ljudi, ki je raziskovalo psihologijo množic, tudi zaveda). Včasih morajo stvari tudi dozoreti, zatorej brez skrbi. Vedno je tu potencial za napredek/rast, vprašanje pa je, če smo ga zmožni videti in če mi znamo dati svoj čas.
Naučili so nas, da se velikokrat moramo prilagoditi, da sistem tako pač je, da se moramo zmanjšati, da je ok, če v letu 2025 vse živo razpada, če starejši občani nekje na daljni postaji čakajo 60-90 min na soncu brez dostopa do vode, wcja, da je ok, da so vozniki brez časa za malice in se pajsajo ure na vročini v avtobusu, da je ok, da gibalno ovirani nimajo dostopa do bolnice (kar bi morala biti čista osnova), dijaki do šole, da se vrata avtobusa zatikajo ipd… Naučeni smo sprejeti to kot našo normalo. Ker tako pač je, ker naj bi bili tiho, poslušni, (vstavi pridevnik) ____. Včasih je pa dovolj le par ljudi, ki reče: no, ne rabi biti ravno tako. Mogoče pa ni ok. Mogoče pa je lahko drugače. Mogoče pa en glas opogumi še 2 druga. In mogoče imamo ljudje več vpliva kot si predstavljamo. Mogoče smo vzor mladini, ki nas (kljub telefonom) vseeno gleda. In mogoče smo močnejši, ko stopimo skupaj. Kdo bi vedel.
Še en fun fact: Vsak dan imamo možnost, da si sami ustvarimo boljši svet. Lahko samo smo in jamramo nad sistemom. Lahko pa aktivno ustvarjamo novega. Vsak se vsak dan odloča kakšne odločitve bo sprejel. Lahko smo del problema, lahko pa se fokusiramo na rešitev in implementacijo novih idej, izboljšanja sistema, ustvarjanje novega. To hkrati pomeni, da ne čakamo, da bo nekdo drug naredil stvari za nas. Ker se same več kot očitno ne bodo zrihtale. Pa naj bo to šolstvo, zdravstvo, karkoli. Sprememba je edina konstanta v življenju, sami se pa vsak dan odločamo ali bomo aktivno sodelovali v njej. Hvala še enkrat. Vesela in hvaležna sem, da se Maribor aktivno prebuja. Mamo mi to.
Mariborčanka Urška
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega