Pred otvoritvijo Evropske prestolnice kulture (EPK) v obeh Goricah imajo organizatorji projekta, predstavniki mestnih oblasti in politiki na državni ravni polna usta čezmejnega sodelovanja in medsosedskega bratstva. Prav ta zgodba o povezovanju je bila ključen argument pri uspešni kandidaturi mest za naziv EPK. A medtem ko se na eni strani slika podoba evropskega sodelovanja in enotnosti, je dejansko stanje precej drugačno.
Simbol čezmejnega povezovanja, trg Evrope, ki bo v okviru EPK predstavljal idejo združevanja, je hkrati prostor, kjer je meja postala ponovno otipljiva. Tik ob trgu, v bližini železniške postaje, stoji moder kontejner, v katerem patruljira italijanska policija. Kot na drugih mejnih prehodih med Slovenijo in Italijo, tudi tu policisti ustavljajo mimoidoče in preverjajo dokumente.
Prizor je absurden: le nekaj metrov od simbola “evropskega povezovanja” in odprtih meja se vzpostavlja nova realnost, v kateri je Schengen vse bolj prazen pojem. Italija je v zadnjem obdobju večkrat podaljšala nadzor na meji. Uradne razlage se sklicujejo na varnostne razloge, a realnost razkriva, da gre za politiko, ki spodkopava idejo prostega pretoka ljudi in utrjuje meje prav tam, kjer naj bi jih EPK simbolno odpravil.
Floskule o čezmejnem sodelovanju se zaletijo v realnost lokalne oblasti v Gorici, ki s svojimi dejanji jasno kaže, da ji ni do iskrenega povezovanja. Eden najbolj nazornih primerov je odločitev mestnega sveta, da Benito Mussolini ostaja častni meščan Gorice. Kljub pobudi opozicije, da bi bilo sramotno ohranjati fašističnega diktatorja kot častnega meščana mesta, je bila zahteva zavrnjena. Takšna odločitev ne le, da relativizira zgodovinsko odgovornost Italije za fašizem, ampak neposredno nasprotuje deklariranemu združevanju obeh mest.
Le nekaj dni pred otvoritvijo EPK je goriška mestna oblast sprejela veterane Decima Mas, elitne enote fašistične mornarice, ki je v drugi svetovni vojni pripadnike protifašističnega upora pošiljala v taborišča, nad njimi izvajala nasilje in jih pobijala.Namesto, da bi se distancirali od fašistične preteklosti, oblasti v Gorici še naprej tolerirajo in celo spodbujajo nostalgijo po fašizmu. To jasno kaže, da EPK v tem primeru služi predvsem kot oportunističen projekt: sodelovanje zaradi evropskega denarja, ne zaradi resničnega prepričanja v povezovalne vrednote.
Primer Gorice ni osamljen, ampak del širšega trenda v Italiji, kjer desnica in liberalci s svojimi politikami in pasivnostjo omogočajo rehabilitacijo fašistične dediščine. Revizionizem se krepi skozi dogodke, kot je Dan spomina na fojbe, kjer se zgodovina enostransko interpretira v korist nacionalističnih narativov. S takšnimi pristopi Italija ne le, da ne razčisti s svojo preteklostjo, ampak aktivno oblikuje politično klimo, ki odpira prostor za ponovno normalizacijo fašističnih idej.
A na drugi strani obstaja resnično čezmejno sodelovanje, ki se ne odvija v političnih kabinetih, temveč na ulicah. Protesti proti ohranitvi Mussolinijevega častnega meščanstva in pozivi k odstranitvi fašističnih simbolov združujejo ljudi na obeh straneh meje. Ti protesti temeljijo na skupnih vrednotah antifašizma, solidarnosti in boja proti vsem oblikam zatiranja. Prav to je prava podoba evropskega povezovanja: ne prazni govori in PR kampanje, ampak družba, ki zahteva jasno ločitev od fašistične dediščine.
Podpri pozive za odvzem častnega meščanstva Mussoliniju in se pridruži podpisu peticije, ki jo najdeš na povezavi: https://bit.ly/3ErHkpU
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega