Pretekli vikend smo se udeležili Venice Climate Camp (VCC), podnebnega tabora v Benetkah, ki ga organizira tamkajšnji okoljski kolektiv Rise Up 4 Climate Justice. Šlo je za večdnevno srečanje katerega namen je bil povezati ne zgolj okoljske aktiviste z različnih koncev Evrope in širše, ampak tudi sam okoljski boj z ostalimi boji, med drugim prav delavskim, feminističnim in protiimperialističnim. S tem namenom se je na VCC odvilo več debat, okroglih miz, filmskih projekcij in delavnic, niso pa manjkale niti direktne akcije.
Na VCC iz Slovenije nismo odpotovali sami, ampak skupaj s tovarišicami iz Mladi za podnebno pravičnost, Centra za družbeno raziskovanje (Cedra) in časopisa Večer. Podnebni tabor se je sicer pričel že v sredo 7. septembra, mi pa smo tja uspeli priti šele v petek. Kljub temu, da smo prva dva dneva zamudili, velja vseeno omeniti vsaj enega izmed številnih dogodkov v okviru teh. Gre za okroglo mizo “In and Against Ecological Crisis” o navezavi med okoljskim in delavskim bojem. Na njej so med drugim sodelovali našemu bralstvu že poznani sindikalisti Adl Cobas (https://bit.ly/3DB17R0) in člani delavskega kolektiva Collettivo Di Fabbrica – Lavoratori Gkn Firenze (https://bit.ly/3doMWUu). Kljub temu, da samemu pogovoru žal nismo prisostvovali, pa takšne razmisleke o možnostih za ojačanje povezav med delavskim in okoljskim bojem vsekakor pozdravljamo. Pritegnitev širših delavskih množič v okoljsko gibanje je namreč bistvena za njegov uspeh. Ne zgolj z vidika, da bo na ta način gibanje končno preseglo svoj pogosto preveč zamejen “srednjerazredni” okvir in postalo resnično množično, ampak ker je prav delavski razred tisti nosilec radikalne spremembe, ki omogoča odpravo za planet škodljivega kapitalizma (več o vsem tem v tekstu “Ecological Politics for the Working Class” https://bit.ly/3DB1ivE). Toliko na kratko o sami temi, izseke iz debate pa si lahko ogledate na youtube kanalu spletnega medija Globalproject.info (https://bit.ly/3DtbxlG), ki ga tudi sicer priporočamo v sledenje.
Od številnega dogajanja na VCC, ki smo mu bili priča v naslednjih dneh, naj omenimo le tisto, ki se nam je zdelo najpomembnejše.
Začnimo z debato “Rebel Journalism: Think Outside the Mainstream Box”, ki je potekala med občinstvom in gostjo Benedetta Argentieri. Gre za italijansko novinarko in režiserko, ki v svojih delih opisuje spregledane in preslišane zgodbe, katerih glavne protagonistke so pogosto ženske z Bližnjega vzhoda. Slednje mediji načeloma prikazujejo kot pasivne figure, ki so povsem podrejene možu in nimajo nikakršne lastne volje, ambicij in želja. Slika povsem podrejenih žensk pripomore k še nadaljnjemu reproduciranju takšnega stanje v družbi. Slednjega avtorica skuša “presekati” z izpostavljanjem drugačnih zgodb o ženskah na Bližnjem vzhodu, kot je recimo ta o ženski revoluciji, ki smo ji priča v Kurdistanu (https://bit.ly/3UckMwE). Benedetta je tekom debate izpostavila še nekatere druge problematične vidike današnjega novinarstva, kot je recimo pomanjkanje kritičnega raziskovalnega novinarstva in zreduciranost vloge novinarja na golo povzemanje novic, ki jih pripravljajo velike tiskovne agencije. Slednjega pa ne gre pripisati zgolj dejstvu, da je medijsko lastništvo vse bolj koncentrirano (in tako vedno manjši krog ljudi narekuje o čem se bo pisalo in na kak način), ampak tudi vse večji prekariziranosti novinarskega poklica, ki novinarja sili, da veča storilnost na račun kvalitete! Po njenem mnenju se temu lahko zoperstavimo z vzpostavljanjem “vzporednih” radikalnih medijev na že obstoječih družbenih omrežjih. Ker pa so prav takšni mediji na teh omrežjih pogosto deležni cenzure, velja razmišljati tudi o ustvarjanju novih komunikacijskih kanalov s katerimi bomo lahko upravljali sami.
Vsekakor velja omeniti tudi nekatere poante z enega od osrednjih dogodkov VCC, okrogle mize “Decolonize, Degrow, Disrupt: Climate Crisis in a Global Scenario”. V okviru te bi bilo vredno izpostavili predvsem intervencijo okoljske aktivistke Ilham Rawoot, ki se v Afriki ukvarja z bojem proti fosilnemu kapitalu. V svojem govoru se je Ilham spraševala o solidarnosti v svetovnem okoljskem gibanju. Vsi govorci in kolektivi jo imajo polna usta, kako pa je z njo v praksi? Podala je lasten primer, ko so ji organizatorji enega od evropskih okoljskih podnebnih dogodkov predlagali, da do njih (iz Afrike!) ne pripotuje z letalom, temveč avtobusom. Ta primer je problematičen z dveh vidikov: 1. kaže na popolno odtujenost evropskih malomeščanskih okoljskih aktivistov od materialnih pogojev njihovih soborcev na globalnem jugu 2. in hkrati priča o razširjenosti škodljivega dojemanja okoljskega aktivizma kot (tudi ali predvsem) zadeve individualnih akcij oz. individualnega odrekanja. Gre za rešitve, ki dejansko ne pomenijo bistvene spremembe, ampak nam dajejo lažni občutek, da nekaj delamo za okolje (»če bi se le vsi tako trudili, kot se sam, bi bilo vse drugače«), medtem ko gre akumulacija kapitala nemoteno dalje (https://bit.ly/3NEOoOU). Ilham nam torej sporoča, da naj ne zapademo v diskurz individualne odgovornosti oz. naj ne postavljamo enako visokih pričakovanj glede individualnih potrošniških odrekanj za aktiviste z globalnega juga, ampak raje izkoristimo naš privilegij in si upamo kolektivno tvegati več. Okoljski aktivisti na globalnem jugu v svojih bojih pogosto umirajo, v Evropi je največ kar se ti lahko zgodi po navadi le popis ali aretacija. Solidarnost se po njeno torej kaže prav v tem kako znamo iti preko individualističnih prizadevanj in lasten privilegij uporabiti za organizacijo radikalne kolektivne akcije!
V soboto se je odvil še zadnji, osrednji dogodek podnebnega tabora. Šlo je za t.i. climate march (“shod za podnebje”), ki je potekal vzporedno z Beneškim filmskim festivalom. Shoda se niso udeležili zgolj v podnebnem kampu prisotni okoljski aktivisti, ampak tudi že prej omenjeni sindikat ADL Cobas, delavci tovarne GKN ter nekaj drugih manjših lokalnih političnih kolektivov in strank; vsega skupaj slabih tisoč ljudi. Želja je bila, da se shod pripelje vse do rdeče preproge in se tako urgentnost okoljske krize postavi pod žaromete svetovne medijske javnosti, ki pokriva filmski festival. Še preden pa je shod uspel priti do samega prizorišča, ga je z vodnim topom in pendreki “preventivno” ustavila policija (https://bit.ly/3UafeCS). Še enkrat več se je torej pokazalo na čigavi strani so oz. čigave interese branijo “možje v modrem” (o čemer smo že pisali https://bit.ly/3dfgvIm).
Morda bi kdo rekel, da Venice Climate Camp ni uspel doseči svojega cilja, ker shod ni prišel do same rdeče preproge ali ker poročanje o policijskem nasilju ni bila tako odmevno, kot bi si morda želeli. Vsekakor pa ne smemo gledati na podnebni tabor kot zgolj to eno akcijo, saj je dejansko dosti bolj pomembno vse ostalo, kar se je na njem zgodilo. Po dolgem času se je namreč na enem mestu zbral res pisan krog ljudi in kolektivov, ki jim je mar za okoljsko pravičnost, da bi naumil kako do nje in skupaj zastavil nadaljnje korake. Moramo si priznati, da je okoljsko gibanje od pričetka pandemije izgubilo precej predhodnega zaleta, a prav dogodki kot je Venice Climate Camp predstavljajo pomembno točko za ponovni zagon in ojačanje okoljskega boja prek navezave na ostale. Zato se zahvaljujemo se našim italijanskim tovarišicam in tovarišem za izjemno organizacijo in upamo, da se kaj kmalu ponovno vidimo v skupnih bojih. Grazie compagni e compagne, a presto!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega