Tako kot nas po najhujših poplavah na Slovenskem stisne ob srcu ob pogledu na razdejanje, ki so ga povzročile besneče vode, nas navdihuje in tolaži odziv velike množice ljudi, ki nesebično pomagajo, iskreno podpirajo in na različne načine izražajo solidarnost do prizadetih. Takšen odziv lahko poimenujemo “komunizem katastrofe”.
Kaj pomeni ta izraz, ki se je uveljavil za opis ravnanja ob takšnih in drugačnih katastrofah? V primeru katastrof se pogosto vzpostavijo nove kolektivne povezave solidarnosti in medsebojne pomoči ter sodelovanja. Ljudje se odpovedo svoji lastnini oz. jo razdelijo tistim, ki jo potrebujejo bolj kot oni. Številni dajejo na razpolago ljudem, ki so bili včeraj še tujci, svoja stanovanja, denar, orodja in delovno silo.
Izkušnje mnogih katastrof nam kažejo, da država pri posredovanju v manjši ali večji meri odpove; ne zmore reševati posledic, hkrati pa (začasno) izgubi tudi oblast na območju. Posledično se državni aparati naprej odločijo vzpostaviti »red«, ne pa pomagati žrtvam. To še bolj odpre prostor za samoorganizirano solidarnost ljudi.
V določeni meri smo bili temu priča tudi na Koroškem, v Savinjski dolini, tudi na Škofjeloškem in Medvoškem, ter v okolici Kamnika, Mengša in Komende. Čeprav večina te praktične solidarnosti nima političnega naboja, je vseeno pogost odziv žrtev, da tako ali tako od države ne dobijo kaj veliko, da politične elite najprej poskrbijo za “firme” ter za svoje riti in podobno.
Vsi, ki se zavzemamo za odpravo kapitalizma, moramo v tem prepoznati potencial. Morda še res čisto v zametku in globoko pod “naplavinami” kapitalistične represije ter ideologije, a vseeno lahko v teh praksah solidarnosti vidimo obrise velike moči, ki jo s sabo nosi aktivirano in mobilizirano delovno ljudstvo.
Hkrati pa moramo prepoznati tudi mnogo lažne solidarnosti. En tip je nacionalna solidarnost, torej tista, ki je vezana na “narodno enotnost”. Čeprav je razumljivo, da se v okviru nacionalnih držav spontano vzpostavlja takšna zavest, je ključno, da solidarnost ne pozna nacionalnih, regionalnih, verskih, identitetnih ali kakršnih koli drugih delitev delovnih ljudi. Le takšna je prava medčloveška solidarnost.
Še hujša pa je hinavska solidarnost. To na primer najlažje najdemo pri medijskem poročanju. Vzemimo kot primer POP TV: tam so pripravili vzhičen in solzav prispevek o solidarnosti, medčloveški pomoči ter žrtvovanju. Seveda je bil zavit v nacionalistične tone, predvsem pa podan skoz oblastniško prizmo, češ kako se za nas žrtvuje vojska, država in podobno.
Ampak: Mar ni ravno POP TV tisti, ki ob vsaki ideji za povišanje davkov za kapital in bogate kriči, kako je to škodljivo in nekonkurenčno? Čeprav je višja obdavčitev za bogatejše osnovni izraz solidarnosti v davčnem sistemu. Nima simpatij za zasebne zavarovalnice in zasebno zdravstvo? Čeprav je javno zdravstvo izraz solidarnosti med zdravimi in bolnimi, mladini in starimi. Niso naklonjeni zasebnemu pokojninskemu zavarovanju? Čeprav to ruši solidarnost, ki je vsebovana v prvem pokojninskem stebru. In ali ni ravno POP TV tisti, ki res nikoli ne zamudi prilike za podporo Natu in militarizmu?
Ta lažna solidarnost nas pripelje do še enega pomembnega nauka nedavne ogromne povodnji. Kako škodljivo in destruktivno je zapravljati skoraj 1,3 milijarde evrov za vojaško tehniko za Natove imperialistične pohode tudi z vidika tega, da ima Slovenska vojska (če so podatki medijskih poročil točni) na voljo samo dva (2!) pontonska mostova in komaj kakšen helikopter primeren za reševanje v primerih katastrof?! In ali niso vojske, vojne in orožarska industrija eden od pomembnih virov toplogrednih plinov, ki so podnebje pripeljale do takšnih skrajnosti, da tokratne padavine niso “petstoletne”, ampak bodo kmalu reden vremenski pojav nad tem koncem sveta?
Poplave v Sloveniji so spet jasno pokazale, proti čemu se moramo boriti in na katere sile se lahko v tem boju opremo. V temi vsake katastrofi se pokaže tudi žarek upanja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega