Pred dnevi je bil v Dnevniku objavljen intervju z Niko Autor. Beseda je tekla o njeni novi razstavi “Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili”, ki prikazuje strahote migrantskih poti in nevidnosti oz. spregledanosti le-teh s strani širše družbe.
Gre za pomembno temo, ki pa jo je zasenčil povsem drug problem: Autor za svoje delo s strani Muzeja sodobne umetnosti Metelkova ni bila plačana niti blizu sprva obljubljenemu honorarju (več na https://bit.ly/3H5uFG8). Kot pravi, pri tem še zdaleč ne gre za osamljen primer, ampak za že leta trajajoč sistemski problem neplačevanja dela v kulturi.
Jasno je torej, da problem ni individualen in da ga bo možno odpraviti zgolj s širšim organiziranjem delavk in delavcev v kulturi (v tem primeru predvsem tistih, ki delajo izven javnih zavodov, v t.i. neodvisnem sektorju), ki ravnokar dobiva nov zagon s I. srečanje delavcev kulturno-ustvarjalnega sektorja.
Kot vsako področje dela, ima tudi (neodvisna) kultura določene prepreke za organiziranje, ki jih, pred pričetkom dela na izgradnji sindikata, velja razumeti:
1. Prva izhaja iz velike prekarnosti delovnih razmer. Delavke in delavci v kulturi so razdrobljeni po različnih delovnih mestih – za razliko od recimo delavstva v tovarni ali pisarni, ki že zaradi vsakodnevnega srečevanja na istem delovnem mestu čuti večjo medsebojno solidarnost – in priložnostnih projektih. Projektna logika je hkrati tista, ki med njih vnaša razdor, saj jim narekuje, da druge delavce vidijo kot konkurenco.
Drobi jih tudi sama narava dela, saj občasno delajo za različne zavode, društva, … skratka, naročnike. Finančno so večinoma v precej slabem položaju, večina nima neplačnih nadomestil (bolniška), zato delajo v večjem strahu in stresu, ki jih poganja v stalno iskanje dela oz. angažmaja, tudi pod slabimi pogoji. Kulturno delavstvo je močno segmentirano, glavna delitev pa je vzpostavljena med zaposlenimi v javnih institucijah in tistimi, ki delajo v t.i. neodvisnem sektorju.
2. Druga pa je njihov strateški položaj, ki je med šibkejšimi. Naj za večjo jasnost ponazorimo na primeru: med strateško najmočnejšimi so zagotovo delovna mesta v logistiki (o čemer smo že pisali https://bit.ly/3Qk3M5Q). Če se namreč ustavi delovni proces v logistiki, obstoj tudi celotno gospodarstvo.
V kolikor torej skladiščniki, vozniki ali pristaniščniki vodstvu podjetja zagrozijo z stavko, se je to kaj hitro pripravljeno vsesti za pogajalsko mizo. Kulturni delavci se že zaradi zgoraj opisane narave dela težje organizirajo, kot pa enkrat stopijo skupaj, dejansko težje prisilijo zaposlovalca, da jih opazi in jim prisluhne. Prav iz tega vidika je za delavke in delavce v kulturi še toliko večjega pomena navezava z drugimi segmenti delavstva (sploh s tistimi na strateško močnejših pozicijah), ki bi solidarno podprli tudi njihov boj.
3. Del posameznic in posameznikov, ki delajo v sektorju kulture, noče biti “delavec”, kar pomeni tudi, da se nočejo pridružiti kolektivni delavski organizaciji – torej sindikatu. Zaradi svojega položaja razvijejo ideologijo, da gre za “ustvarjalce” ali “kreativce”, ki imajo poslanstvo in delajo mnogo pomembnejše stvari kot npr. delavka v Lidlu ali administrator v pisarni.
Razlog je v tem, da ti kulturniki niso povsem ločeni od svojih produkcijskih sredstev (kjer je najpomembnejša njihova izučenost ali “talent”), pri delu so povsem avtonomni, brez nadzora in navodil, hkrati pa pogosto delujejo na “trgu”, ki je glavni vir pritiska. Skratka, so bližje položaju obrtnika kot delavca. Trg smo zapisali v narekovajih, ker vsaj v Sloveniji večina financ pride iz državnega proračuna ali razpisov, zato obstajajo različne rentniške skupine, ki se na ta sredstva prisesajo – odgovor tistih, ki niso pri koritu, je zato pogosto “da rabimo več liberalizacije, bolj pošten in svoboden trg, da bodo pijavke odpadle”. Nekateri pa problem vidijo tudi v “prevelikem financiranju javnih zavodov” in zaposlenih v tem sektorju (kjer je del delavstva že organiziran v Sindikat Glosa). Med “ustvarjalci” se torej vzpostavi nekakšna liberalna ideologija, ki v resnici krepi silnice, ki kulturne delavce že tako ločujejo 
Morda se ob zgoraj zapisanemu organiziranje v kulturi komu zdi prevelik zalogaj, a nam prav kulturni delavci iz bližnje Benečije dokazujejo, da ne gre že vnaprej obupati. Ti so se kmalu po pričetku epidemije in prekinitvi dela, ki je sledila, povezali v kolektiv Maestranze dello spettacolo – Veneto.
V njem so združeni kulturni delavci in delavke zelo raznolikih poklicev, delovnih mest in tipov pogodb (včasih tudi za isto delo oz. delovno mesto), ki jim je jasno, da lahko kljub medsebojnim razlikam, nekaj dosežejo zgolj s skupnimi prizadevanji. Od pričetka svojega delovanja so izvedli številne manifestacije, pozive, novinarske konference in druge akcije, med katerimi izstopata predvsem dve: zasedba padovanskega gledališča Verdi in blokada mosta Svobode, ene od vpadnic v Benetke.
Kar se rezultatov tiče, so Maestranze deloma že dosegle želeno, se pa zavedajo, da delavski boj nikoli ni šprint, ampak tek na dolge proge, zato mislijo s sindikalno dejavnostjo nadaljevati tudi ob vrnitvi v “normalne” čase. Prav tako imajo namen dodatno poglobiti sodelovanje in medsebojno podporo z ostalimi skupinami delavstva v okviru sindikata ADL Cobas. Zaenkrat tako prihajajo na manifestacije, sčasoma pa bomo morda pripravljeni eden za drugega štrajkati tudi na svojem delovnem mestu.
In ravno to je cilj h kateremu mora sindikalizem stremeti: ne zgolj, da so delavci pripravljeni drug drugega simbolično podpreti, ampak da začnejo probleme, ki se kažejo kot individualni, razumeti kot skupne, izhajajoče iz istega imenovalca: kapitalizma! Vsak od nas si namreč verjetno želi dostojnega plačila za svoje delo, lažje dostopnih stanovanj ter zdravega okolja, kar pa nam trenutni, na gonji za profitom utemeljen sistem, ne omogoča. Te spremembe bomo lahko dosegli, a le, če se povežemo. Tako na posameznem delovnem mestu, kot znotraj panoge, kot med delavstvom nasploh.
Za konec naj še čestitamo Niki za pogum, da je javno izpostavila, kar je bilo jasno, a neizrečeno, kulturnim delavkam in delavcem pa zaželimo uspešno povezovanje in zoperstavljanje škodljivim praksam na področju kulture in širše.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega