Na družabnih omrežjih trenutno spremljamo poplavo objav, meme-ov in filmskih kritik na »težko pričakovani filmski uspešnici tega poletja«: Oppenheimer in Barbie. In to ravno v času, ko v Hollywoodu potekajo množični protesti scenaristov, producentov in dela igralcev, zaradi katastrofalnih delovnih pogojev. Priznajmo, da so mediji in družabna omrežja dobro opravili svojo nalogo, saj so še pred navidezno neskladno premiero obeh filmov, ki je bila načrtovana na isti dan, ustvarili pravo evforijo. Tako smo v preteklih tednih bili priča vročici »Barbieheimer«, ki je na eni strani ciljala na promocijo liberalnega feminizma, na drugi strani pa na mešanico antikomunizma, zgodovinskega determinizma v obliki neizogibnosti uporabe jedrskega orožja z veliko moraliziranja ter »hladno-vojnega razpoloženja«.
Oppenheimer na prvi pogleda predstavlja klasičen (3 urni!) zgodovinsko-biografski film, ki prikazuje življenje fizika in vodje projekta Manhattan, ki je med drugo svetovno vojno, natančneje med letoma 1942 in 1946, prevzel vodenje laboratorija v Los Alamosu, kjer so Američani proizvedli prvo jedrsko orožje – atomsko bombo. Film je izredno razdrobljen, saj želi prikazati čim več vidikov Oppenheimerjevega življenja, a hkrati sloni na treh osrednjih motivih: prikazovanje genialnosti znanstvenika in romantično poveličevanje znanosti izolirane od družbene resničnosti; Oppenheimerjevo delovanje v »levičarskih organizacijah«, ki predstavlja povezovalno nit filma od njegovega delovanja na univerzi v Berkleyu pa vse do zaslišanja med t.i. »drugo rdečo nevarnostjo« v ZDA, leta 1954; ter nazadnje še osebno moraliziranje glavnih junakov v filmu o tem, ali je raba jedrskega orožja v različnih okoliščinah sploh upravičena, ali ne.
Zakaj ne moremo trditi, da gre v filmu zgolj za prikazovanje zgodovinskih dogodkov in okoliščin tako, kot so se pač zgodili? Ker ideje predstavljene skozi filmsko (ali katero koli drugo) umetnost niso imune na družbene okoliščine v katerih nastanejo, sploh pa niso imune na filmsko industrijo, ki je povsem podrejena profitnemu motivu in temu, kar je pač trenutna vroča roba na trgu idej. Izkazalo se je, da sta to liberalizem s svojo obsedenostjo z identitetnimi politikami in antikomunizem.
V ospredju filma je znanost, ki jo želijo prikazati kot neodvisno od politike. Gre za simptom, ki ga sicer vseskozi spremljamo, ko govorimo o znanstvenemu napredku v družbi, kakor da gre za posebno kategorijo, ki je ločena od družbene stvarnosti. Kot vidimo skozi mnogo zgodovinskih primerov (nenazadnje se je to dobro pokazalo v času pandemije), se napredek v znanosti v veliki meri ne ujema z vsesplošnim družbenim napredkom in blaginjo, ki naj bi jo novi znanstveni dosežki prinašali, to pa zato, ker po večini deluje v službi kapitala. Tudi v primeru Oppenheimerja se znanstvenike projekta Manhattan prikazuje kot »dobre, plemenite, genialne, kot nekoga, ki žrtvuje življenje za domovino«, zaradi česar gledalec pozabi kaj je pravzaprav njihov »končni izdelek«: izdelava jedrskega orožja. Če imamo na začetku filma v duhu mirovništva prikazanih nekaj kritičnih pomislekov in glasov iz strani levih študentskih aktivistov, pacifistična misel kar hitro izpuhti.
Ko v laboratoriju v Los Alamosu uspešno izvedejo prvi preizkus s plutonijevo bombo (preizkus z jedrskim orožjem imenovan Trinity), je delo znanstvenikov (začasno) končano, popolnoma ga prevzame vojska, znanost v službi vojske pa je prikazana kot nedolžen podizvajalec. Kritični glas, ki nasprotuje proizvodnji in razvoju jedrskega orožja (pa čeprav je leta 1939 na ameriškega predsednika Roosevelta naslovil pismo, v katerem opozarja na nevarnost, da bi nacisti v Nemčiji lahko proizvedli jedrsko orožje), v filmu uteleša Albert Einstein, ostareli junak »preteklih časov«, ki je sicer tudi v resnici nasprotoval oboroževanju s takrat novo jedrsko tehnologijo (več o Einsteinu https://bit.ly/3YoGctb).
Kot že omenjeno, eno izmed osrednjih problematik v filmu predstavlja aktivistično delovanje Oppenheimerja, ki je v 30ih letih 20. stoletja resnično sodeloval s komunističnimi frontnimi organizacijami in komunistično partijo ZDA. Osrednji lik v filmu večkrat ironično izpostavi (se pohvali), da ni bil nikoli član komunistične partije ter, da ima v ideološkem smislu rad več »manevrskega prostora«. V času njegovega zaslišanja pa večkrat poudari (kar potrdi tudi ena izmed prič, njegova žena, ki se prav tako »odpove partijski izkaznici«), da je politično bolj naklonjen socialdemokratskemu projektu New Deal kot pa komunizmu. Narativ je torej ta, da gre za normalen ideološki proces, saj so se tudi komunisti v ZDA morali »spametovati« in odpovedati levičarskem aktivizmu, čeprav je jasno, da so ameriške oblasti z FBI na čelu že med drugo svetovno vojno zbirale podatke in začele s pritiski in aktivnim preganjanjem komunistov po univerzah in sindikatih.
Seveda bi lahko filmski navdušenci tej kritiki oporekali z argumentom, da gre za pretiravanje, za iskanje igle v senu, ampak gre preprosto za to, da narativ v filmu odlično povzema pretekli in tudi trenutni odnos ameriških konservativcev in liberalcev do česarkoli, kar zgolj spominja na socializem. Navsezadnje Oppenheimerja reši ravno to, da je bil bolj zvest državi, kot pa komunističnim tovarišem in ideji. V filmu ne manjka tudi že dobro znanega narativa o “vzhodnem, sovjetskem barbarstvu”, v nasprotju z “zahodno, civilizirano demokracijo”. Slednja bi naj v nasprotju s Sovjetsko zvezo jedrsko orožje uporabila v plemenite namene!
Uporaba jedrskega orožja in kritika do jedrske oboroževalne tekme je izražena izključno skozi osebno moraliziranje glavnih junakov, sočustvovanjem z žrtvami atomskih bomb Hirošime in Nagasakija, nasprotovanje nadaljnjemu oboroževanju in razvijanju vodikove atomske bombe. Scenarist Christopher Nolan se poigrava z idejo, da je pacifizem in kritika jedrskega oboroževanja moralno superiorna pozicija, ampak jo povsem zasenči znanstveni »napredek«, in nujno zlo zaradi pospešenega končanja druge svetovne vojne ter kasneje zaradi vzpostavitve ravnovesja med jedrskimi velesilami.
Oppenheimer v svoji osnovi odlično povzame razpoloženje v ameriški politiki že med, sploh pa po drugi vojni in vse do danes. Odpovedovanje naprednim idejam, socializmu, v imenu državne varnosti, predvsem pa v imenu kapitala.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega