»To, kar je bilo tukaj, v Velenju, doseženo, predstavlja zgovoren izraz naših uspehov pri socialistični gradnji. Skrb za človeka, ki je pri nas namenjena delovnim ljudem, in vse drugo, kar je tukaj mogoče videti v praksi, na očiten način kaže prednosti socialističnega sistema, v katerem je delavski razred vzel svojo usodo v svoje roke.« Te besede je Josip Broz Tito izgovoril na javnem zborovanju velenjskega delavstva avgusta 1963. Dvainšestdeset let kasneje je podjetnik Miroslav Pačnik in član SDS-a na istem mestu odrezal glavo Titovemu kipu, ki stoji na mestu omenjenega zborovanja.
Storilec ni deloval sam. Poganjal ga je lasten razredni interes in protisocialistična propaganda, ki prihaja iz vseh mogočih medijskih trobil in ust voditeljev meščanskih strank vsakršne barve in okusa. Nekateri s pomočjo zgodovinskega revizionizma slikajo sluge nacističnih okupatorjev kot narodne heroje, drugi želijo iz narodnoosvobodilnega boja enostavno izbrisati socialistično revolucijo, spet tretji pišejo o tem, kako hudo je v Jugoslaviji trpela svobodna podjetniška pobuda. Končni cilj vseh je isti. Očrniti socializem kot tak in ga narediti družbeno in politično popolnoma nerelevantnega. Vse, ki se zavzemamo za socialistično preobrazbo družbe, pa predstaviti bodisi kot utopiste, bodisi kot krvoločne pošasti. Ali pa kar oboje.
Po svoje komičen in žalosten napad na kip, ni napad na pokojnika, ki je upodobljen na njem, temveč je poskus zanikanja in dokončne odstranitve celotne dediščine socializma pri nas.
Ekonomski, kulturni, politični in družbeni napredek, ki se je na Slovenskem in v širši Jugoslaviji zgodil med letoma 1945 in 1990 je iz vidika današnjih meril in standardov praktično nezamisljiv. Leta 1946 je tako v Sloveniji delovalo zgolj 14 vrtcev, v katerih je bilo prostora za mizeren odstotek otrok starih od 6 mesecev do 6 let. V zgolj naslednjih 25 letih, do leta 1970, je bilo pri nas zgrajenih 334 objektov za potrebe predšolskega varstva in vzgoje. Če je bilo pred drugo svetovno vojno v vrtce vključenih krepko manj kot odstotek otrok predšolske dobe, je ta delež do leta 1989 narasel na 53,3 %.
Smrtnost novorojenčkov, ki je leta 1939 na slovenskem ozemlju znašala zastrašujočih 13,23 %, se je v prvih osmih letih socialistične izgradnje več kot prepolovila, do leta 1990 pa se je SR Slovenija prebila med prvih pet držav z najnižjo smrtnostjo med novorojenčki. Pred drugo svetovno vojno je delež popolnoma nepismenega prebivalstva pri nas dosegal 25 % – z drugimi besedami, več kot 365.000 ljudi na slovenskem območju, pretežno žensk, ni znalo brati in pisati. V obdobju do leta 1971 se je njihovo število zmanjšalo za več kot 20-krat, delež nepismenega prebivalstva pa je tedaj znašal 1,19 %.
Ekonomski razvoj, vse višjo raven zaposlenosti in kulturni napredek ljudi sta oblikovala procesa uvajanja socialističnega samoupravljanja v podjetja, lokalne skupnosti in širšo družbo ter aktivna politika protikolonialnega internacionalizma v svetu. Partizanska zmaga v drugi svetovni vojni in socialistična izgradnja v povojni Jugoslaviji sta omogočili politično in družbeno emancipacijo širokih ljudskih, delovnih množic.
Rezanje kipa Titove glave lahko razumemo kot stavljanje zanke za vrat ravno teh ljudskih, delovnih množic. Ljudi, ki nimamo v lasti podjetij in jaht. Ljudi, ki smo vsakodnevno izkoriščani, pokradeni in medijsko etiketirani. Ljudi, ki verjamemo v socialistični jutri.
#rdečapesa
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega