Kakšen je delavski razred danes in kakšne izzive to postavlja delavskemu organiziranju? V seriji prispevkov “Kako se je spremenil kapitalizem v Sloveniji” bomo analizirali, kako se je slovensko gospodarstvo spremenilo v zadnjih 30 letih.
- DEL: PREKARCI IN MIGRANTI
Zadnjih deset let smo v Sloveniji priča ponovni krizi kapitalizma. Produktivnost stagnira ali raste zelo počasi. Glavno gonilo gospodarske rasti v Sloveniji je postal storitveni sektor. Podatki kažejo, da je od leta 1995 delež zaposlenih v srednjetehnološki predelovalni dejavnosti močno upadel, predvsem v času velike recesije. Delavstvo v tej dejavnosti je bilo relativno dobro sindikalizirano, kar je prispevalo k njegovi bojevitosti v zgodnjih devetdesetih letih. Število zaposleniv v tej industriji še vedno ni okrevalo na raven izpred leta 2008.
Po drugi strani pa po krizi raste število zaposlenih v gostinstvu, trgovini, vzdrževanju in popravilu vozil, prometu in skladiščenju, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu, informacijskih in komunikacijskih dejavnostih, ter spet, v gradbeništvu, četudi število zaposlenih v slednjem ne dosega stopnje iz let pred krizo.
Ker je pri storitvah zvišanje produktivnosti težje, se lahko dobičkonosnost tega sektorja viša predvsem z višjo intenzivnostjo dela. To pomeni, da so daljši delovniki, delavci morajo delati več in hitreje. Ob tem so zaposleni v prekarnih oblikah zaposlitve, ki jim ne nudijo socialne varnosti, pojavljajo pa se tudi nove oblike nadzora s tehnologijo.
Od zadnje gospodarske krize se je povečal delež nestandardnih, navidezno samozaposlenih in prekarnih oblik zaposlitve ter vsiljeno podzaposlenih, to je delavcev, ki niso zaposleni za polni delovni čas, pa bi si tega želeli. Te nestandardne oblike zaposlitve so pogostejše predvsem v maloprodaji, gradbeništvu, kjer velik delež delovne sile predstavlja migrantska delovna sila. Priseljenci zasedajo velik del delovnih mest tudi v predelovalnih dejavnostih, prometu in skladiščenju, manjši delež migrantskih delavcev pa je zaposlenih v gostinstvu ter trgovini, vzdrževanju in popravilih vozil. Omeniti velja, da v teh sektorjih na novo zaposlujejo predvsem tujce, medtem ko število domačih delavcev v naštetih panogah stagnira ali pa celo pada.
Tuji delavci zaostrujejo konkurenco na trgu delovne sile in v delovnem procesu (pogosto delajo več, prek norme), težje se sindikalizirajo, zaradi jezikovnih ovir, začasnosti migracij – so del rezervne armade delovne sile, ki jo kapital absorbira, ko je akumulacija visoka in izpljune, ko je več ne potrebuje. Zaradi teh dejavnikov imajo slabšo pogajalsko moč in nimajo zaledja, na katerega bi se lahko naslonili. Pritok migrantske delovne sile v imperialno jedro in tudi v Slovenijo (kot obrobje jedra) je pomemben del imperializma. S tem se izčrpava presežno prebivalstvo na svetovni periferiji, ki nastane zaradi razkroja predkapitalističnih družbenih odnosov ali pa se koncentrira v slumih mest na svetovni periferiji. Vstop v centralne države je omogočen le ljudem iz periferije, ki so in dokler so koristni za kapital, nato so pogosto izpljunjeni nazaj na periferijo. Govorimo lahko o apartheidu v svetovnem merilu.
Postavimo lahko torej tezo, da se spremembe tehnične sestave delovne sile kažejo v povečanem deležu nestandardnih zaposlitev ter povečanem deležu tujcev v delovni sili, kar otežuje delavsko organiziranje.
V naslednjem prispevku v seriji bomo analizirali še druge vidike razklanosti in notranjih razlik v delavskem razredu pri nas.
foto: unsplash
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega