Delimo prispevek Boštjana Remica, ki je v rubriki Terminal za Radio Študent razmišljal o radikalni politiki:
“Najprej se je treba vprašati, kaj sploh je radikalna politika. Pridevnik so si nadele zelo različne politične formacije, kljub temu pa se večinoma povezuje z levim protisistemskim stališčem. Pomaga nam lahko slovarska definicija. Radikalno je tisto, kar »zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja«. Gre za politiko, ki prepozna vzrok, bistvo problemov, ki jih želi rešiti, in se s temi vzroki tudi neposredno spoprime. Radikalna politika je torej protikapitalistična politika, politika, ki se zavzema za odpravo kapitalizma.
Zgodovinsko so se v tem političnem taboru razvile različne smeri, glavni tok pa je predstavljalo socialistično gibanje. Najnovejše poskuse, ki so vsaj v grobem izšli iz te tradicije, smo v našem geografskem okviru lahko spremljali v zadnjem desetletju, ko so leve stranke na podlagi ljudskega upora proti varčevalnim ukrepom uspele z večjimi premiki na elektoralnem zemljevidu.”
“Lekcija za radikalno politiko je jasna: mesto socialistične politike je neposredno med delovnimi ljudmi. Razredi se oblikujejo v razrednem boju in samo v dejanskih bojih se lahko oblikuje nova sestava delavskega razreda; ne v smislu ekonomskih ali socioloških opredelitev, ampak delavskega razreda kot političnega akterja, ki presega partikularne poklicne ali identitetne ločnice. Le delavski razred v tem smislu je lahko nosilec idej radikalne politike.
Radikalna politika potrebuje organizacijo. Horizontalizem v vseh mogočih oblikah, ki je obvezna kultura večine levo usmerjenih skupin, blokira politični razvoj in jih obsoja na samomarginalizacijo. Radikalna organizacija potrebuje demokracijo kot protistrup za birokratizacijo in sposobnost razumeti ter kritizirati vse vidike kapitalizma – ter tudi svojo lastno prakso v boju proti kapitalizmu. Takšna organizacija ima potencial povezati razdrobljene boje in jih spraviti na skupni protisistemski imenovalec; sicer ostanejo naddoločeni s kapitalom, v smislu ekonomizma v sindikalnih bojih ali na primer identitetnih vprašanj na drugih področjih.”
“Rečeno z malo samoironije: objektivne okoliščine kličejo po revoluciji, subjektivne sile se še iščejo. V trenutnem zgodovinskem trenutku nam v grobem ostaneta dve možnosti: apeliranje na racionalnost kapitala, kar nam predlagajo žižki, dolarji, štiksi in drugi srednjerazredni levičarski intelektualci; ali pa poskus boja za odpravo kapitalizma, pri čemer nam, kot kaže zgodovina, tudi neuspeh lahko prinese vsaj kakšno otipljivo izboljšavo.”
Preberite in poslušajte celoten prispevek na tej povezavi: https://bit.ly/3OwUdl5.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega