Za prvo delavsko organizacijo na Slovenskem danes velja Izobraževalno društvo tiskarjev, ki je bilo ustanovljeno leta 1867 (društvo je bilo odgovorno tudi za eno prvih kolektivnih pogodb na Kranjskem – mezdna pogodba z ljubljanskimi tiskarnami leta 1872). Iz dela članov tega društva je dve leti kasneje nastalo Delavsko izobraževalno društvo, ki predstavlja središčno točko zgodnjega delavskega gibanja pri nas!
Že v začetku so meščanske sile kontinuitete poskušale kooptirati delavsko združevanje. Na ustanovnem zboru leta 1869 je približno 80 delavcev nagovoril mladoslovenski politik Valentin Zarnik, ki naj bi po poročanju časnikov tistega časa delavcem razložil razliko med liberalno usmerjenim Schulze-Delitzschevim konceptom (temelječim na delavski samopomoči) in socialdemokratskim Lassallovim konceptom (zagovor državne pomoči – intervencije) ter se nepresenetljivo zavzel za liberalni koncept.
Prva stavka na Slovenskem naj bi se sicer zgodila že leta 1870 v Mariboru (še leto prej pa v Trstu, kjer je policija ubila delavca), vendar so viri o tem precej skopi – je pa nekoliko bolj dokumentiran stavkovni val v Ljubljani v letih 1871 do 1873. Najprej so aprila 1871 stavkali krojaški pomočniki, ki so dosegli sklenitev kolektivne pogodbe in povišanje mezd za 20 odstotkov, julija je sledila stavka delavk v tovarni slaščic. Tovarna slaščic je policiji ovadila dve organizatorki stavke; Marijo Česnik in Marijo Osinek. Slednjo z utemeljitvijo, da je svoji sestri zapretila, da bo naslednjega dne na pokopališču »pri sv. Krištofu«, če pride na delo. Krojačem in slaščičarkam so v stavkah sledili še mizarski, tesarski in čevljarski pomočniki.
Stavkovni val je na čelo delavskega gibanja katapultiral krojaškega pomočnika Matijo Kunca, ki je med drugim v Delavskem izobraževalnem društvu organiziral solidarnostne sklade za stavkajoče delavce. Njegova prevlada v društvu je pomenila tudi konec frakcijskega boja in zmago Lassallovcev. Pa vendar, kot se “medijsko” izpostavljenim delavskim voditeljem rado zgodi, so tudi pri Kuncu prevladale oportunistične težnje. Po letu 1877 je popolnoma sprejel liberalistične poglede in postal obrtniški aktivist, kasneje pa celo odbornik za Narodno stranko.
Naslednje obdobje Delavskega izobraževalnega društva je pomembno zaznamoval France Železnikar. Železnikar je po vrnitvi s tujine leta 1880 začel s političnim udejstvovanjem in je že istega leta postal eden od organizatorjev obrtniško-delavskega ljudskega shoda. V letu 1881 je začel z delovanjem v Delavskem izobraževalnem društvu in društvo naročil na nekatere tuje radikalne časopise (Mostov Freiheit, Der Sozialist, Radikal ipd.).
Leta 1882 nastane prvi pisani letak v delavskem gibanju z naslovom “Na naše brate!” (delček teksta v sliki spodaj), kasneje pa še letaki “Delavci, bratje!” in “Svarilo ljudstvo”. Zaradi tihotapljenja in razdeljevanja letakov je bil leta 1884 začet tudi prvi odmevnejši politični sodni proces “Proces proti krvavcem” ali “Proces proti četverici” (ne, JBTZ, niste OG). Obsojene veleizdaje naj bi sprva zagovarjal Ivan Tavčar, a jim je kasneje obrambo odrekel, Železnikar pa je bil obsojen na 8 let težke ječe. Sicer naj bi bil Železnikar bolj bahavega značaja in se je svojim sotrudnikom rad pohvalil, da se je bojeval v pariški komuni, čeprav je v tistem obdobju v Lyonu izdeloval obleke.
Sodni proces proti četverici je bil preroški uvod v Taaffejeve protisocialistične zakone leta 1885, ki so pomenili širši pregon delavskih gibanj po avstrijskem cesarstvu. Navkljub temu velja omeniti stavko rudarjev iz Leš pri Prevaljah leta 1886, ki so s stavko dosegli osemurni delavnik in zvišanje mezd.
Zadnje obdobje Delavskega izobraževalnega društva (preden štafeto prevzame Jugoslovanska socialdemokratska stranka) zaznamuje udeležba delegatov društva na ustanovnem kongresu avstrijskih socialdemokratov v Hainfeldu, kjer je vodja avstrijskih socialdemokratov Viktor Adler stisnil v roke delegatu in čevljarskemu pomočniku Karlu Kordeliču 35 goldinarjev in mu zaželel sreče pri oblikovanju delavskega časopisa (kasneje to postane prvi socialdemokratski časopis “Novi čas”).
Julija 1889 se je v trboveljskem revirju začela prva velika stavka rudarjev. Trajala je do avgusta. Zadušila jo je žandarmerija s pomočjo vojske. Stavkajoči so zahtevali višje plače in skrajšanje delovnika iz 12 na 8 ur ter imeli še več manjših zahtev. Po stavki so se podružnice delavskega društva oblikovale tudi v Trbovljah in drugih rudarskih krajih. Prej omenjeni Karl Kordelič je imel prste vmes tudi pri prvem zabeleženem javnem obeleževanju praznika dela – 1. maja 1890 se je na Rožniku zbralo med 500 in 1000 delavk in delavcev, govoril je Kordelič, afterparty pa je potekal v Kavarni Evropa.
PESA PRIPOROČA: V zgornjih vrsticah je pretežno strnjen del vsebine knjige Jasne Fischer “Čas vesolniga punta se bliža: Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889”, izdana leta 1983. Jasna Fischer je bila raziskovalka in kasneje direktorica Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (danes Inštitut za novejšo zgodovino), v omenjeni knjigi pa so odlično popisane tako socialne kot ekonomske razmere 19. stoletja na Slovenskem, kot tudi konkretne organizacijske prakse delavskih organizacij.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega