Politični trendi iz anglo-ameriškega okolja se v dobi interneta širijo po vsem svetu. Že kmalu po uveljavitvi v ZDA je tudi v Slovenijo prišel alt-right, ideologija nove skrajne desnice, ki so jo delno prevzeli v SDS, predvsem pa njihovi mediji in intelektualci v njihovem krogu. T.i. #woke-levica ali “progresivna levica” pa je prišla po drugi poti, od spodaj, prek organizacij civilne družbe. Danes že uživa simpatije liberalnih medijev, levo-sredinske politične stranke pa se zaenkrat še držijo starih obrazcev. Woke-levica je kot preoblečeni liberalizem seveda slepa na eno oko: želi svobodo za posameznike ali ranljive skupine, ne vidi pa kapitalističnega izkoriščanja in imperializma.
Širša podlaga za nastanek woke-levice je bila ustvarjena z neoliberalizacijo države, kar je oblika razrednega boja od zgoraj: družbena vprašanja se rešuje tehnokratsko, predvsem na področju socialne države pa se del storitev države prenaša na nevladni sektor. Hkrati se tudi v državne aparate vnaša projektna logika, na primer prek razpisov za financiranje, kar celotni družbi vsiljuje nekakšno projektarizacijo.
Ti trendi se ne ustavijo pred vrati političnih organizacij, kjer se ustvari ploden kontekst za prenos vsebin in metod woke-politike iz njene zibelke – iz ZDA. Vendar ne gre le za posnemanje, saj v stiku z lokalnimi značilnostmi nastane nova mešanica. Poleg organskega nastanka in vnosa idej (npr. prek socialnih omrežij), se metode in vsebina prenašajo tudi z izobraževanji za aktiviste, ki jih izvajajo zahodnoevropske ali ameriške organizacije. Posamezne organizacije seveda razvijajo lastne politične izraze in prakse, zato je woke-levica precej heterogena, a jo povezujejo skupni trendi in pristopi.
VSEBINSKA USMERITEV: IDENTITETE
Woke-levica je programsko precej heterogena, a ima izhodišče predvsem v naboru identitet, ki jih pogosto (na primer s podporo ideje intersekcionalnosti) skuša strpati pod eno streho v “skupnost” (community), “koalicije” ali med “zaveznike”.
Med najbolj izpostavljenimi so feministične teme. Pred časom je imela veliko pozornosti #metoo kampanja, ki se je v le malo prilagojeni obliki iz ZDA razširila po velikem delu sveta. Kampanja se je osredotočila na spolno nasilje (ki je nedvomno grozna in neopravičljiva stvar), z veliko pozornosti na kulturnem in akademskem okolju. Skratka, gre za obliko zatiranja, ki sicer prizadene vse ženske, a je bilo bolj izpostavljeno pri ženskah “s kariero”. Woke-levica pa le redko govori o neplačanem reproduktivnem delu žensk, o prenašanju skrbstvenih storitev socialne države na ženske v gospodinjstvih ali o delovnih razmerah v trgovinskem sektorju, kjer so po večini zaposlene ženske.
V ZDA se je takšna perspektiva levice uveljavila predvsem na visokošolskih kampusih, kjer je ključna družbena mobilnost navzgor oz. karierni razvoj, ta pa je v akademskem okolju pogosto onemogočen z različnimi oblikami diskriminacije (spol, barva kože, …). Zato woke-levica govori o privilegijih, ki so nezaslužene prednosti, ki so jih pridobili njihovi konkurenti (npr. uveljavljeni belopolti profesorji). Skratka, woke-feminizem uveljavlja predvsem interese srednjega razreda, ne delovnih ljudi. Nekateri od teh privilegijev niso prenosljivi v slovensko okolje (npr. rasno vprašanje, čeprav občasno pride do komičnih situacij, ko se “stari beli moški” pojavlja kot splošna zatiralska figura), zato so pri nas bolj izpostavljena tista področja, ki so – sicer v manjši meri – že bila prisotna v preteklosti.
Osrednje vprašanje za woke-levico je “politika spola”. Vendar ne v smislu kolektivne emancipacije žensk, ampak predvsem z afirmacijo različnih spolnih identitet in usmerjenosti. To je pomembno, saj so identitete poleg bistvenega orodja woke-politike tudi orodje, ki vladajočim razredom pomaga pri organizaciji družbe.
Čeprav konservativci prisegajo na stare, “viktorijanske” vzorce spolov in normativne seksualnosti, pa so ti služili kot opora zatiranju in izkoriščanju predvsem v preteklosti, sodobni kapitalizem pa razbija družbo na množico manjšin, saj družbe ne organizira z enotenjem (npr. nacije), temveč z drobljenjem. Zato “emancipacija” spolnih identitet v liberalni ideologiji vladajočih ni več problematična, saj z drobitvijo družbe krepi mehanizme zatiranja in izkoriščanja. Woke-levica pod geslom “osebno je politično” afirmira osebne okoliščine kot politično kategorijo, kar je nazadovanje celo v odnosu do buržoazne formalne enakosti v pravno-politični ureditvi.
Identiteta temelji na notranjih osebnih lastnostih posameznika in je tako ločena od dejanskih družbenih odnosov, ki (v večini) določajo naša življenja. Identiteta zato, ko postane temelj političnih stališč, povzroča delitve in moraliziranje, ne vzpostavlja pa solidarnosti in kolektivnosti. Poenostavljeno rečeno: pomembno je kdo si kot posameznik (in da se boriš za priznanje tega), ne pa, da si del kolektivnega akterja in množičnega boja.
Poglejmo še dve področji, ki sta sicer omenjani redko, a sta dober pokazatelj politične logike woke-levice: delavski boj in kritika kapitalizma. Seveda ne gre zares za delavski boj, ampak boj za delavske pravice, torej predvsem za zakonodajno zaščito pred ekscesi kapitalističnega izkoriščanja. Predvsem pa delavci niso obravnavani kot mezdni delavci, torej številčno največji del družbe, ki je izkoriščan s strani kapitala in ki je akter v razrednem boju proti kapitalu; ta boj pa oblikuje celotno družbo. Ne, delavci so samo še ena od zatiranih identitet, zgolj tisti, ki delajo za premajhne plače, skoraj kot marginalna skupina.
Podobno je s kritiko kapitalizma. Ta nastopa kot prazna fraza, ne kot izkoriščanje dela in izčrpavanje narave po kapitalu. S kritiko kapitalizma meri na “boj proti revščini”, boj proti “neenakostim” (s čimer meri predvsem na “enake možnosti za vse”) in večji družbeni mobilnosti, ne pa na odpravo pogojev kapitalističnega izkoriščanja (privatne lastnine produkcijskih sredstev), ki jih vzdržuje kapitalistična država. Molči tudi o imperializmu, kapitalizmu na globalnem nivoju, kjer si države centra pod vodstvom ZDA prisvajajo vrednost in naravne dobrine iz obrobja, svojo prevlado pa vzdržujejo z orožjem ali drugimi političnimi sredstvi. Molči torej o osrednjih problemih sodobnega sveta, ki v precejšnji meri določajo tudi druge oblike zatiranja.
METODE: POZORNOST ZARADI POZORNOSTI
Posebnega pomena, pri marsikateri organizaciji pa tudi osrednjega, je piar. Čim več prisotnosti v množičnih medijih in stalna prisotnost na spletnih omrežjih. Uporaba vseh mogočih trikov za privabljanje pozornosti. Poenostavljeno rečeno: Facebook ali #hashtag aktivizem. To ima seveda le malo (ali nič) učinka na to, da bi se stvari res spremenile, da bi se zatirani sami uprli, generira pa veliko pozornosti in izpostavljenosti. Vsem podpornikom pa ponuja možnost, da z všečkanjem opravijo svojo dnevno dozo političnega “angažmaja”.
V komunikaciji so zelo izstopajoče osebne izpovedi. Poleg uveljavljanja mantre osebno=politično, so osebne izpovedi uporabljene kot pripomoček za čustvene odzive, saj so za woke-levico čustva v politiki veliko bolj pomembna kot razum. Vendar: takšen pristop usmerja politiko proč od velikih družbenih vprašanj, ki zadevajo velike kolektivne skupine – razrede. Kapitalistični marketing se vseskozi trudi poneumljati ljudi in jih angažirati zgolj po emocionalni strani, podobne učinke pa poskuša doseči “woke” levica, a je ideološke aparate kapitala nemogoče premagati v njihovi igri.
Za mobilizacijo čustev so pomembne tudi zgodbe (t.i. storytelling). S tem naj bi se približali srcem javnosti, še posebej, ker so zatirane osebe (ženske, delavci) prikazane kot žrtev. Če nekoga ves čas postavljaš v vlogo žrtve, pasivnega objekta, potem ne more postati akter, protagonist upora proti zatiranju. Obenem se s tem skuša zbujati usmiljenje, ki pa je vedno usmiljenje do šibkejšega, do žrtve. Žrtve pa ne spreminjajo toka zgodovine, ampak jih ta tok povozi.
Dodatni vidik “politike žrtev” (ang. victimhood) je postavljanje samih sebe v vlogo žrtve: ali kot tarčo napadov ali kot izčrpane aktiviste, ki so preobremenjeni z bojem. Politika žrtev ni značilna le za woke-levico, saj npr. SDS sebe ves čas prikazuje kot žrtev “globoke države” ali kot “drugorazredne državljane”. Gre za taktiko trženja travme, še en vidik mobilizacije čustev (čeprav je govor o izkušnji zatiranja bolj kot ne rezerviran za tiste, ki imajo pogoje, da jo pokažejo, ne pa za tiste, ki so zares hudo zatirani in tudi utišani). Hkrati si woke-levica s tem pridobiva avtoriteto, češ, mi smo eni izmed vas, ubogih in zatiranih.
Omeniti velja še t.i. “framing”, komuniciranje interpretacij realnosti, ki naj v ljudeh zbujajo želene odzive. Večinoma gre za prikazovanje stvari iz svojega, pozitivnega zornega kota, npr. “v Sloveniji je ogromno solidarnosti, jo je pa treba še malo razširiti” 
. Namesto kazanja konfliktne realnosti, v kateri en manjši družbe izkorišča in zatira večino, v kateri je država razredni aparat kapitala, planet pa pred podnebnim zlomom, je torej treba slikati “srečno mavrično družbo”, ki jo bodo ljudje ponotranjili in nato bomo vsi živeli v zares “odprti družbi”. Ali drugače – v jeziku evrotehnokratov: socialna kohezivnost namesto razrednega boja.
Vse to poteka od kampanje do kampanje, brez kakšnega premisleka kam te aktivnosti peljejo, razen stalnega vršenja političnega pritiska. Torej lahko sklepamo, da je woke-levica zadovoljna s tem, da ostaja nergač, slaba vest političnih predstavnikov kapitala, katerim želi preprečiti najhujše ekscese, predvsem konservativcem, ki prisegajo na patriarhalno ideologijo. Prizadeva si za “odprto družbo”, ki je ena od temeljnih besednih zvez sodobnega liberalizma in ki jo je filozof K. Popper postavil kot ideal liberalne demokracije in nasprotje totalitarizma, ki seveda vključuje tudi (ali predvsem) socializem.
ZAKLJUČEK: REDEFINICIJA BOJA PROTI SISTEMU
Če povzamemo: pri woke-levici ne gre za nič drugega kot za na novo preoblečen liberalizem, ki cilja predvsem na srednji razred in na segment (mladih) izobraženih delavcev. A ker so tudi ti deli družbe pod pritiski vse večje prekarizacije, ker vse močneje čutijo posledice zaostrovanja kapitalističnih kriz, je woke-liberalizem nagnjen v levo (zato mu poenostavljeno lahko rečemo levi-liberalizem). Pogosto pa ji videz radikalnosti dajejo tudi napadi iz avtoritarne konservativne desnice, ki si je iz besednjaka alt-righta za woke-levico izposodila celo izraz “kulturni marksizem”. Dober zgled tega so stalni Janševi in SDS napadi na nevladni sektor ter civilno-družbene organizacije.
Zakaj se nam sploh zdi vredno podati tako kritiko? Ker je (ameriška) sodobna woke-levica uspela v zadnjih desetletjih redefinirati to, kaj pomeni biti aktivist radikalne levice, kaj pomeni biti proti sistemu zatiranja in izkoriščanja. Woke-levica uspe pritegniti številne dobromisleče posameznike, ki se želijo boriti za družbene spremembe, predvsem mlade in tiste, ki najbolj čutijo pritiske kapitalizma. Pa tudi tiste, ki se kapitalizmu začnejo upirati, npr. delavce ali okoljevarstvenike. Kot je jasno iz zapisanega, takšna politika ni pot iz kapitalizma ali proti kapitalizmu, ampak (v najboljšem primeru) pelje le v delno in selektivno emancipacijo, ki se lepo vklaplja v liberalni pogled stalnega in zmernega napredka “svobodnega kapitalističnega sveta”.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega