Država v razrednem boju izkristalizira razmerje moči med razredoma. V času, ko je kapitalističen razred močnejši uveljavlja zakone, ki so njemu v interesu in obratno. Primer aktualne pokojninske reforme predstavlja ravno eno reform v interesu kapitala. Pravzaprav je tretja v nizu za delavstvo škodljivih pokojninskih reform, ki so jih izvedle vlade »samostojne« Slovenije, vrstile so se v letih 2000 (ZPIZ-1) in 2012 (ZPIZ-2).
Če podamo konkretne primere škodljivih ukrepov, je prva reforma podaljšala referenčno obdobje za odmero pokojnin z 10 na 18 let, druga pa z 18 na današnjih 24 let. V času prve reforme je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije organizirala velike proteste v Ljubljani, ki se jih je udeležilo 28.000 ljudi, v času druge reforme pa so v enem tednu zbrali 50.000 podpisov za razpis referenduma. Na tem je ZPIZ-2 padel, kmalu za tem pa tudi Pahorjeva vlada. Sledeča Janševa vlada je nato ZPIZ-2 sprejela, pri čemer pa je odstranila nekatere izmed škodljivih ukrepov. Sicer se te uspehi ne primerjajo z uspehi stavk v prvi polovici 90-ih, ki so uspeli omiliti mnoge bolj brutalne spremembe ob restavraciji kapitalizma, kaže pa na moč in na napredno pozicijo, ko jo je bila ZSSS takrat še sposobna zavzeti.
Zato na prvi pogled preseneča, da se je ZSSS v času aktualne pokojninske reforme kompromisarsko postavila na stran »najbolj leve vlade v zgodovini Slovenije« in podprla za delavce škodljivo reformo! Kako razumeti ta obrat? Del odgovora leži v ošibljenju sindikatov, ki je posledica prestrukturacije slovenskega gospodarstva, propada predelovalne industrije in razmaha storitvenega sektorja, porasta prekarnih zaposlitev in s tem povezane spremembe sestave delavske razreda, na katere bolj ali manj okostenele sindikalne birokracije niso znale odgovoriti. To je vodilo do vedno večjega zanašanja na socialni dialog in kompromisarstvo, kar je še nadalje vodilo k šibljenju sindikatov. Zgovoren podatek je, da je (po uradnih podatkih) ZSSS leta 2012 imela okrog 256 000 članic in članov leta 2017 pa 160 000 članic in članov.
Zaradi te šibkosti, sindikati niso več zmožni množične mobilizacije, zato je sindikalna birokacija oportunistično uvidela, da se ji ne splača postavljati po robu državi. Raje z njo sklepa kompromise ali pa jo celo podpira pri škodljivih reformah, četudi gredo s tem proti volji svojega članstva. Tako je tudi v primeru te pokojninske reforme. Leta 2023 je ZSSS izvedla anketo med svojimi članstvom, pri čemer se jih je 68% izreklo proti višanju upokojitvene starosti. Četudi bi ZSSS lahko ostal tiho, se je proti volji in proti interesom svojega članstva postavila na stran vlade.
Na drugi strani pa imamo nekatere sindikate, ki so se postavili proti pokojninski reformi. Delavski koaliciji se je pridružil tudi Sindikat poštnih delavcev. Tisti, ki nas spremljate že dlje časa veste, da smo o njihovih akcijah že večkrat poročali. Kljub njegovi majhnosti, gre za enega bolj aktivnih sindikatov, ki pogosto zavzema bojevite in napredne pozicije v svojih zahtevah in akcijah. Ne omejijo se le na ekonomski položaj svojih delavcev, temveč si želijo izboljšanja javnega poštnega servisa, ki ga prepoznavajo kot enega od pomembnih stebrov družbe.
Zaradi tega je v zadnjem času na udaru vodilni sindikalist SPD Saša Gržinič. Sprva, ker se je postavil v bran poštarju, ki je v enem dnevu, kljub navodilom nadrejenih, raznosil vso pošto. Druga stvar, ki mu jo očita vodstvo pošte pa je zbiranje podpisov za referendum o pokojninski reformi, s čemer naj bi motil delovni proces. Zaradi tega mu grozijo z odpovedjo. V podporo so se mu nekaj dni nazaj zbrali člani Delavske koalicije, da bi izpostavili napade Pošte na enega pomembnejših borcev za javni servis pošte in dobrobit delavcev. Povezanost trenutnega vodstva Pošte z vlado, ki se hoče na takšen način znebiti bojevitega sindikalista in ošibiti SPD tako verjetno ni naključna. Vodstvo Pošte to seveda zanika.
To je le en izmed primerov, ki nam kaže, da je celo »najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije« z Levico na čelu trdno na strani kapitala in se poslužuje raznolikih avtoritarnih prijemov, da se znebi bojevitih sindikalistov in njihovih sindikatov. Sindikatov, ki niso predani kompromisarskemu socialnemu dialogu, temveč so pripravljeni vršiti pritisk na državo, da sprejme ukrepe v dobrobit delavstva, celotne družbe in narave. Takšni sindikati in delavska gibanja pri nas so zaradi zgoraj orisanih sprememb šibka. Na nas je, da razumemo novo situacijo v kateri se nahajamo in se s svojimi tovarišicami in tovariši v teh novih okoliščinah organiziramo in zgradimo delavsko gibanje, ki bo zamajalo sistem pri njegovih temeljih
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega