Joc Pečečnik je pred dnevi gostoval na največji komercialni televiziji in kot “herojski podjetnik” vnovič požel pozornost večine slovenskih medijev, ki so reciklirali poante iz intervjuja. A gospod Joc ni noben heroj, ampak vulgarni nastopač in izkoriščevalec: kapitalist, ki ni obogatel le iz žuljev delavskih razredov, ampak tudi s prodajanjem škodljivih iger na srečo. Te so zakonita kraja, ki izrabljajo odvisnost ali naivnosti vere v boljše življenje dobršnega dela igralcev, zato so družbeno škodljiva dejavnost, ki bi jo morali močno omejiti ali povsem ukiniti.
Pečečnik se rad pohvali, da je on eden redkih, ki je “obogatel pošteno”. V primerjavi z drugimi tranzicijskimi profiterji so se morda škandali nanj lepili v manjši meri, a verjetno zato, ker niti ni imel dobrih prilik. Ko pa se je priložnost pokazala, je prste takoj namočil v marmelado. V začetku pandemije je državi dobavil neprimerne maske, za katere se je hvalil, da jih je “ukradel” iz že dogovorjenega posla. Nato mu je država preplačala še zaščitna očala, ki jih je prodal trinajstkrat več, kot je vseh zdravstvenih delavcev v Sloveniji. Ni kaj, država je za kapitaliste vedno najbolj radodarna stranka!
Čeprav se je Pečečnik vedno prikazoval kot od politike neodvisen, pa je bil do političnih voditeljev vedno zelo uslužen. Leta 2012 je tako odpustil svojega piarovca, ker je ta na Facebooku kritiziral takratnega premierja Janšo, Joc pa se je Janezu še priliznjeno opravičeval.
Še boljše odnose ima Joc Pečečnik z mediji. Prav ti so ga naredili za glavnega komentatorja vseh področij družbe, bistveno so pripomogli k ustvarjanju kulta “podjetnika”, kot da gre za novodobne heroje, ki so nas rešili iz čiste bede in zdaj lahko vulgarno modrujejo skoraj o vsem. Izmed nabora “modrih” akrapovićev, batageljev in boscarolov je prav Pečečnik najbolj vulgaren.
Formalna izobrazba je pogosto slab kriterij za presojo govorca, a vseeno o človekovih intelektualnih sposobnostih nekaj pove to, da ni uspel zaključiti niti faksa. Kljub temu že petnajst let trosi vse domislice, ki mu padejo na pamet. Razdiral je o ženskah: »Mlajše punce so danes zbegane, ker ne morejo ugotoviti, kaj si želijo. To je večni problem žensk,« in o javnih uslužbencih: »Gospa verjetno prihaja iz družine javnih uslužbencev in sama nadaljuje poklicno kariero v isti smeri, kar pomeni, da je vse življenje strošek države.« Joc, glasnik kapitala izza vaškega šanka.
Svoje besede je izvajal tudi v praksi! Kot lastnik igralnice Kongo je z veseljem odpuščal zaposlene in jih nadomeščal s študentskimi delavci, zraven pa bentil, da država pobira “nehumane” dajatve od plač (gre za prispevke za zdravstveno, pokojninsko in socialno varstvo). Ob tem se je hvalil, da je v njegovem podjetju poskrbljeno tako, da sindikata nimajo.
No, ampak če vse to pustimo ob strani, če vse to (napačno) pripišemo njegovim osebnostnim lastnostim (ne pa družbeni poziciji in družbenim pogojem, v katerih je Joc zacvetel), se lahko vprašamo, kaj je tisto pravo bistvo Joca Pečečnika, kaj je substanca njegovega uspeha?
Čeprav je Pečečnik stalni gost neoliberalnega POP TV, je tokrat gostoval ob posebni priložnosti: prodaji svojega podjetja Interblocka. Osrednja zgodba intervjuja je bil njegov “uspeh”, zgodba o tem, kako je “v garaži” začel z 2000 markami, ki jih je z ustvarjanjem (to besedo v zadnjem času Pečečnik in njegovi razredni bratci nadvse radi uporabljajo) spremenil v veliko bogastvo. Skratka, lokalna verzija ameriških sanj.
Kaj je narobe s to zgodbo? Pečečnik je ustvaril samo denar. Denar, ki hoče še več denarja, s prodajo firme pa je velika večina tega pristala v njegovem lastnem žepu. Hkrati pa je ustvarjal še stroje, ki ropajo odvisnike, naivčine ali indoktrinirance, ki jim je prodajal iluzijo, da lahko obogatijo in rešijo vse svoje probleme, če se jim le enkrat nasmehne sreča. Obogatel je s tem, da je ustvarjal družbene probleme, da je legalno goljufal tiste, ki igrajo na srečo, da si je prilaščal bogastvo, ki ga v resnici ustvarijo delovni ljudje tega sveta. Tako kot vsak kapitalist, le da si vsaj nekateri od njih profit prisvajajo tako, da proizvajajo kakšno za družbo koristno stvar, recimo kolesa, zdravila ali opeke.
Imena Interblock pa se spomnimo tudi iz športnih voda. Po zgledu milijarderjev, ki so si hobi našli v nogometu, je tudi Pečečnik pograbil lokalni NK Factor in iz njega želel ustvariti umetni nogometni klub, kjer pa je moral kupovati še navijače (pa jih kljub temu nikoli ni bilo). V tem “poslu”, kjer je napovedoval sodelovanje v Ligi prvakov in oh-in-sploh uspehe, je spektakularno propadel.
Propadla je – k sreči! – še ena njegova ideja, poskus unovčenja dediščine bežigrajskega štadiona, kjer je s svojimi nepremičninskimi špekulacijami želel povoziti okoliške prebivalce. Nepremičnine na najboljših lokacijah so seveda najbolj zanesljive, pa tudi zelo donosne kapitalske naložbe. Črpanje rente je še bolj lagodna možnost kot kovanje profita.
Gambler Joc je torej res nekakšen “podjetniški heroj”. Personalizira del novonastalega domačega kapitalističnega razred, lokalni posnetek “nouveau riche”, bogatašev, ki so to postali s kakšno družbeno nepotrebno ali škodljivo dejavnostjo. In prav s tem “uspehom” naj bi postali svetilniki v družbi, ki naj usmerjajo, kakšne naj bodo državne politike ali pa kar neposredno življenje ljudi. Hkrati pa personalizira samo logiko kapitala: denar je merilo vseh stvari, za “ustvarjanje” še več vrednosti pa ni meja. Najsi gre še za tako škodljivo dejavnost (za delovne ljudi ali za naravo), je edini uspeh v tem, da je kupček denarja na koncu večji kot na začetku.
*igra na srečo v romunščini
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega