Danes delimo naš še vedno aktualen lanski zapis o kulturi
Na vprašanje “kaj je kultura?” bi dobili zelo različne odgovore. Kultura je širok pojem, a pri današnjem prazniku prevladuje razumevanje kulture kot kulturne in umetniške produkcije (t.i.“ustvarjalnosti”), ki je debelo obložena s takimi ali drugačnimi ideološkimi pripovedmi. Kako naj torej razumemo vso to kulturo? V resnici nimamo samo ene, ampak več kultur:
1. NACIONALNA KULTURA je nazadnjaška, temelji na uveljavljenih kulturniških ustanovah, ki jih obvladuje posvečeni sloj kulturnikov. Je javno financirana, njen cilj je varovanje kanona, zato je elitistična, v njeni produkciji lahko sodelujejo le izbranci. Vzpostavlja pripoved nacionalne enotnosti (tudi med delom in kapitalom), ki jo prek šolstva in medijev širi tudi med množice. Njena osnovna zgodba je nacionalni mit o “Slovencih kot narodu kulture in besede.”
Na prvi pogled je ta kultura bližje konservativni desnici (“kultura mora biti državotvorna”). Vendar nanjo prisegajo tudi liberalci, le da vanjo projecirajo svoje ideje o človekovih pravicah, pluralnosti itd. (če teh ni, pa nastopi “smrt kulture”). Dodajo še, da je pomembna tudi nevladna oz. sodobna kultura.
2. SODOBNA KULTURA temelji na “nevladnem sektorju”, je kozmopolitska, saj je pogosto povezana v globalne mreže, ki vzpostavljajo korporativni umetniški sistem. Zdi se “napredna”, zato ne mara nacionalne ali tradicionalne kulture, temelji na multimedijskih sredstvih, njeni glavni nosilci so urbani “svobodomiselneži”, njen osrednjii namen pa je zaslužek (ali z državnim ali zasebnim denarjem). Ker v tem polju vlada huda konkurenca, je šokiranje glavna tržna prednost (konservativci zato radi moralizirajo o “izprijeni umetnosti”). Vendar ni nič manj elitistična kot nacionalna kultura, prej še bolj, saj je namenjena omejenemu krogu galeristov, agentov in kupcev ali pač naslednjim proračunskim razpisom.
3. KULTURNA INDUSTRIJA od “komerciale” do kreativnih industrij je demistificirala mitologijo “ustvarjalnosti” in demokratizirala področje kulture, saj je namenjena množični porabi, sodelovanje v njeni produkciji pa je širše in ni dostopno le posvečenim krogom. Vendar zanjo veljajo, kot pri drugih industrijah, tržni ali profitni motivi, ki pogosto povsem prevladajo nad estetskimi. Komercijalna kultura v lovu za profiti množice poneumlja, kulturne delavce pa postavlja v trde kalupe.
Obstaja tudi “četrta kultura”? Kultura množic za množice, ki le-teh ne potiska v kulturno bedo, jih ne podcenjuje, temveč kulturno bogati? Morda samo na obronkih, spregledana in malo cenjena, kot subkultura, alternativna kultura, ljubiteljska kultura…
Takšno kulturo bo torej treba šele izumiti. Vendar dvomimo, da bo prišla iz kulturniških vrst, ki so – razen redkih izjem – elitistične, s srednjerazredno zaslombo, politično pa popolnoma potopljene v kulturni boj. Morda pa nastane med številnimi kulturniškimi prekarci, če se bodo se kolektivno zoperstavili nosilcem vladajočih kultur pri nas.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega