Komentariat že dolgo špekulira o proticepilcih, zadnji teden so sploh popularne razprave o tem, kdo so ti ljudje, ki so protestirali zadnji dve sredi. Ponavadi naštevajo različne lastnosti tega folka in iz tega skušajo napraviti neko sintezo – ali kritično ali benevolentno/moralistično (slednja se lepi na antijanšizem, kot da smo vsi njegove žrtve). Po moje se da lepo uporabiti termin, ki ga najdemo že pri Marxu in Engelsu …
Na politično prizorišče je stopil #lumpenproletariat.
To res ni najbolje razdelan termin, pri klasikih je prisoten v političnih spisih oz. analizah, ampak se zdi, da lahko dobro pomaga k razumevanju situacije. Lumpenproletariat je opredeljen dvojno (kot nasploh velja za koncept razreda):
Politično-moralno. Zagotovo ima negativno konotacijo, saj sta M&E s to besedo opisovala tisti (pod)razred, ki se je v družbenih bojih zoperstavljal proletariatu oz. naprednim silam in sodeloval kot del reakcije vladajočih razredov.
Sicer je v našem primeru delavski razred (kot politični subjekt) odsoten ali samo impliciran, vendar pa je odprava pandemije s cepljenjem kot kolektivno in solidarno gesto zagotovo (tudi) v njegovem interesu. Drugače rečeno: kolektivna zaščita s cepljenjem je napredna rešitev v primerjavi z “bilo šta bilo” proticepilsko logiko, kar je v resnici logika prostotržnega individualizma (vsak nosi svoje posledice).
Ta lumpenproletariat obvladuje skrajna malomeščanska ideologija: liberalizem z elementi libertarizma (uvoženega iz ZDA). Državo vidijo kot aparat zatiranja posameznikove (tržne) svobode. Ekstremno cenijo svojo osebno nedotakljivost (“nihče mi ne bo vbrizgal tega”), odgovornost je individualizirana, družba je le skupek (sebičnih) posameznikov.
K temu se priklapljajo še razne teorije zarote (o farmacevtski industriji, depopulaciji, 5G, …), ki ima podobno logiko: veliki centri elit proti meni, poslednjemu svobodnemu človeku. Ali slovenskemu narodu, če je zraven še nacionalizem. Tudi zgodovinsko je bil lumpenproletariat zelo dojemljiv za konspiracizem, npr. antisemitizem.
Skratka, prepoznavanjo nekatera protislovja kapitalizma (npr. da se tudi zdravila producirajo za profit, ne potrebe, avtoritarnost kapitalistične države, …), ampak jih interpretirajo na reakcionaren način.
Družbeno-ekonomsko. Politično-ideološke poteze izhajajo iz njihovega ekonomskega položaja. Engles je nekje zapisal, da je lumpenproletariat sestavljen iz deklasiranih ljudi iz različnih slojev. Iz tistih, ki jih družbene spremembe izvržejo in se ne morejo (ali nočejo, če obdržimo zgornji moralni moment) vključiti v proces akumulacije, zato se preživljajo s kriminalom (Marx je sicer v Kapitalu teoretsko stvar zastavil drugače, s konceptom presežnega prebivalstva in industrijsko rezervno armado).
Že po krizi 09-10 so se razmere na trgu delovne sile poslabšale (okrepitve prekarizacije), pandemija pa je te pritiske močno okrepila. Seveda doletijo te pritiski tudi malomeščane: obrtnike, gostilničarje, odvetnike, male podjetnike, … pandemija in spremljajoči ukrepi so marsikomu vzeli vse. Položaj se je zamajal tudi določenemu delu novega malomeščanstva ali zgornjega segmenta delavskega razreda (učitelji, uradniki, …), ki imajo pri delu veliko avtonomijo in jim je blizu ideologija individualne svobode. Tudi če ne strogo ekonomsko, pa je posegel v njihovo avtonomijo, kako organizirati delovni proces (npr. pouk).
Kot je pametno pripomnil Mario Vladić, so v številnih tovarnah, kjer še najdemo industrijski proletariat, delavce z grožnjo odpovedi pocepili kar managerji, da so lahko nadaljevali s produkcijskim procesom. Tu ni avtonomije in tudi drugačni pogoji za to, katera ideologija se prime.
Še voditelji oz nosilci teh protestov in akcij: pokvarjeni policaj, ponoreli major in preprodajalc drog, pomembno vlogo so tudi imeli huligani, pretepači in mali kriminalci. Lumpenproletariat iz učbenika.
Seveda si bo kdo zdaj mislil, ampak tam so bili tudi ti in ti … itak so med protestniki tudi naivni posamezniki (množica po definiciji ne more biti enotna), ki ne zdržijo pritiskov družbene krize, in jih uspe lumpenproletariat mobilizirati za svojo stvar. Ni pa to jedro, ker z “ubogimi in razžaljenimi” nič ne razložimo.
Še kratek povzetek: skeptični do velikega kapitala, ki ga itak videjo zlitega z državo, hkrati pa sovražniki delavskega razreda (ali vsaj njegovih naprednih idej, solidarnosti, kolektivizma; če že žal nimamo organizacije, ki bi bila tudi politični nosilec teh idej). Na zgodovinski oder so stopili na krilih malomeščanske reakcionarne ideologije (liberalizma&libertarizma). K sreči so nosilci fašističnih idej trenutno v vladi, sicer bi bila to res ognjevita mešanica, če bi se poklopili.
Če taka analiza vsaj kam zadane, ima tudi svoje implikacije. Ker je tekst že čisto predooooolg, samo tisto najbolj očitno: jasno je, da “slaba komunikacija, premalo pojasnjevanja” pač ni glavni odgovor na to, zakaj imamo javnozdravstveno situacijo, hja, katastrofalno. Družba pač ni amorfni mnogocelični organizem, ampak konfliktna vsota akterjev s svojimi interesi.
Delili smo zapis Boštjana Remica.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega