Te dni odmeva odpoved sindikalistu Mateju Jemcu, ki se ga želi odkrižati vodstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Podprlo ga je kar nekaj sindikalistov, ki si želijo kaj več od vztrajanjanja v socialnem dialogu – ta spor je osvetlil dogajanje znotraj največje sindikalne centrale, o katerem prav velikokrat ne razmišljamo.
Politični boj se ne ustavi pred vrati množičnih organizacij. Pogosto jih sicer razumemo kot enotne, tako se želijo prikazati tudi same, a so v resnici enotne le tiste organizacije, kjer je vodstvu uspelo utišati svoje kritike. Konflikti redko pridejo na oči javnosti, a to ne pomeni, da ves čas ne potekajo.
Sindikate vodijo profesionalni sindikalisti na različnih ravneh, ki so vmesni člen med delavci in kapitalom. Skupno jih imenujemo sindikalna birokracija.
V večini sindikalnih organizacij obstaja napetost med delavci (članstvom) in sindikalno birokracijo, saj se njihovi interesi ne ujemajo povsem. Vodstva si želijo predvsem stabilnost in ohranjanje svojih udobnih položajev, veliko članstva, ki prinaša članarine, in dogovor v pogajanjih s kapitalom ter državo. Delavci, tudi tisti, ki niso člani sindikatov, pa si velikokrat želijo več kot pa slabe kompromise in socialni mir, ki za njih pomeni vedno več delovnih obremenitev.
Druga napetost se kaže med centralno organizacijo, ki naj bi zagovarjala interese vseh delavcev in kjer je skoncentrirane tudi največ moči, ter med panožnimi ali podjetniškimi organizacijami, ki pogosto zagovarjajo svoje sebične interese (na primer ločene kolektivne pogodbe).
Pogosti pa so tudi konflikti znotraj same sindikalne birokracije: gre za konflikte za prevlado in vrednote, torej za politični boj. Gre za spopade, ki so precej podobni splošnim političnim konfliktom, le da se jim pridružujejo vprašanja o pristopu in taktikah, ambicioznosti in pragmatičnosti sindikalnega boja.
Kot opozarja Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, trenutno vodstvo ni naklonjeno nobenim naprednejšim pobudam, ki želijo prebuditi sindikalizem. Nenazadnje se je vodstvo ZSSS Janševi vladi zoperstavilo šele ob “prekinitvi socialnega dialoga”, ob številnih norijah janševcev pa zgolj pogledali stran. Večjih protestov ali stavk ZSSS se skoraj ne spomnimo več.
Sindikalne organizacije niso nikoli črno-bele, zato se je vedno treba vprašati, kdo so napredne sile in kdo konservativne. Glede na usodo sindikalnega gibanja v številnih sosednjih državah pa lahko zaključimo, da se sindikalizmu ne piše nič dobrega, če bodo sindikalisti vztrajali na konservativnih stališčih in dogovarjanju s kapitalom, namesto da bi se posvetili organiziranju in aktiviraju vseh skupin delavcev.
Nauk za vsakega posameznika je, da se z včlanitvijo v sindikat angažma ne zaključi, ampak se boj za boljši sindikalizem šele začenja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega