Kaj imajo skupnega Benito Mussolini, Vladimir Iljič Lenin, Josip Broz Tito, Janez Janša, Donald Trump in Adolf Hitler? Ne, ne gre za začetek kakšne šale, temveč za nabor osebnosti, ki po mnenju tednika Mladina spadajo v isti koš nevarnih populističnih zapeljivcev. Zakaj so nam servirali takšen izbor in kako je postal “populizem” najljubši trendovsko-politični označevalec, ki ga uporabljajo liberalni mediji in njihovi politični somišljeniki?
Populizem se kot politična oznaka prvič pojavi pred slabim stoletjem in pol v Združenih državah Amerike (ZDA). Nanašal se je na napredno kmečko politično gibanje, ki se je leta 1890 institucionalizirano v novoustanovljeni Ljudski stranki (ang. People’s Party). Ta je dobri dve leti kasneje objavila t.i. “Omahaško platformo” v kateri je opredelila svoje osrednje politične cilje. Nacionalizacijo železniškega omrežja, centralizacijo monetarne politike in oblikovanje resnično demokratične družbe, ki bi temeljila na politični aktivaciji vseh producentov (delavstvo, kmetstvo) v družbi.
S takšnim programom in rastočo podporo med delavskimi in kmečkimi množicami (njihov predsedniški kandidat James B. Weaver je na volitvah leta 1892 zmagal kar v petih tedanjih zveznih državah) je gibanje postalo nevarno za nosilce ekonomske in politične moči. Kasnejši ameriški predsednik Theodore Roosevelt je v svojem dnevniku tako zapisal, da bi bilo “populiste najbolje postaviti pred zid in jih postreliti.”
Podobno, toda v skladu s sodobnim in spodobnim jezikom liberalnega novoreka, o njih razmišljajo tudi bruseljski birokrati in novinarji večine osrednjih medijev. Pri tem pa v skladu s sebi lastno teorijo konjske podkve (ang. Horseshoe theory) plašč populistične oznake potegnejo čez vse tiste posameznice in posameznike, ki se jim ne zdijo vredne sodelovanja v družbeno-političnem življenju in se ne zaklinjajo v njihovo vzvišeno predstavo o tem, da liberalna demokracija in kapitalistični red nimata (uresničljive) alternative.
Pri tem vzpostavijo enačaj med politiki, ki so vodili napredne boje za obče človeško emancipacijo, družbeni napredek in za odpravo kapitalističnega izkoriščanja ter med tistimi, ki so vodili skrajno nazadnjaške politike, ki so koristile družbenim elitam in kapitalu, hkrati pa so bile močno prepojene z rasizmom, antisemitizmom, nacionalnim šovinizmom in seksizmom. Z vzpostavitvijo tega enačaja med zgoraj navedenimi zgodovinskimi osebnostmi pa hkrati postavijo enačaj med družbenimi gibanji v katerih so delovali in med politikami, ki so jih izvajali. Partizansko gibanje = Fašistične falange v Španiji. Rdeča armada = SS. Sindikalno gibanje = Ošabni baroni iz Wall Streeta. Emancipacija = zatiranje. Komunizem = nacizem.
Ta enačaj je odraz vulgarnega antikomunizma, ki veje iz vseh por njihovega medijskega in družbenega udejstvovanja. Kako drugače razumeti, da je prispevek, ki se v zgoraj omenjeni številki Mladine ukvarja z Leninom, podnaslovljen “Lenin je bil utelešenje fanatičnega morilca izza pisalne mize.” V petstranskem članku je Lenin med drugim označen za “kneza terorja”, bela armada, ki se je borila ohranitev najbolj nazadnjaškega družbenega sistema na čelu s carjem, pa za “krhko zvezo prenoviteljev in privržencev monarhije”. Avtorja, Verena Moritz in Hannes Leidinger pa v celotnem tekstu nista našla prostora, da bi vsaj v grobem orisala epohalne družbene spremembe, ki jih je prinesla prva socialistična revolucija na svetu, ki so jo izvedli boljševiki pod Leninovim vodstvom.
Še dlje pa gredo stvari v uvodniku omenjene posebne številke Mladine. V njem odgovorni urednik Grega Repovž zapiše, da je za zmago populistov zmeraj potrebna “primitivna laž” in da so ljudje, ki podpirajo populiste preprosto podležejo lenobi, ko jim kdo ponudi “bližnjico, s katero naj bi domnevno rešili naše osebne stiske in težave.” Pustimo ob strani, da s tem pisec znova postavi enačaj med jugoslovanskimi socialisti in njihovimi politikami podružbljanja in nacističnimi koncentracijskimi taborišči (v tekstu tako najdemo omembo Tita, slikovno podlago pa predstavlja fotografija razjarjenega nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa), osredotočimo se raje na popoln manjko materialne vsebine v tekstu.
Za avtorja ne obstajajo objektivne družbene okoliščine, materialni pogoji življenja ljudi, kaj šele možnost da ti isti ljudje delujejo kot aktivni (so)oblikovalci družbenega življenja. Obstajajo zgolj intrige, laži, lenoba, Freudova analiza jaza in občutja. Na kratko rečeno – obstaja zgolj to kar v najboljši meri karakterizira obstoječi liberalni politični in medijski establišment. Popolna prevlade forme nad vsebino in (slepo) sledenje silnicam, ki jim obljubljajo ohranitev statusa quo in njihovega privilegiranega položaja v njem.
Družba je res polna nevarnih zapeljivcev. Eni nam v zameno za pekel na Zemlji obljubljajo raj v nebesih, spet drugi pa so pripravljeni za ohranitev sebi lastnega raja na Zemlji izenačiti vse -izme, ki si jih je mogoče zamisliti – samo, da se brez prask ohrani njihov – kapitalizem.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega