V delu okoljskega gibanja je že dlje časa prisotno prepričanje, da lahko za naš planet naredimo največ, če se odpovemo svojim potencialnim bodočim otrokom. Od kje ta nora ideja? Gre za eno od izpeljav razumevanja, ki odgovornost za okoljsko krizo pripisuje človeštvu kot takemu, in se je uveljavilo prek koncepta antropocena.
Antropocen označuje trenutno geološko dobo, ki naj bi jo bistveno zaznamoval človek z lastnim delovanjem. Eden od osrednjih dokazov za dejanskost antropocena je prav naraščanje temperature na Zemlji, ki je posledica prekomernega izpusta toplogrednih plinov v ozračje. Po tej logiki naj bi za nastalo situacijo šlo kriviti človeštvo v celoti, človeštvo kot tako. Koncept antropocena se verjetno ni brez razloga tako uspešno uveljavil v okviru prevladujočega neoliberalnega diskurza. Vpeljuje namreč določene predstave, ki so v interesu vladajočega kapitalističnega razreda.
Pri antropocenu gre za seštevke samostojnih odgovornosti vseh zdajšnjih in nekdanjih ljudi, kar dela to »kolektivno« odgovornost dejansko tako razdrobljeno, da je praktično neoprijemljiva. Koncept antropocena hkrati ne zna ali noče nasloviti dejanskega problema, torej kapitalizma kot sistema, ki zahteva neomejeno rast na račun izkoriščanja delavstva in izrabljanja omejenih resursov omejenega planeta, ampak kot problematično predstavlja človeštvo kot tako.
Antropocen povsem ignorira sistemsko pogojenost okoljske krize, na drugi strani pa ne ponuja jasnih razlag za obstoječe stanje. Zaradi tega v ospredje stopajo razlage, ki naturalizirajo človeka oz. človeštvo prek pripisovanja razlogov za obstoječe stanje inherentni človeški naravi (človek je po naravi nemaren, potraten, grabežljiv … torej škodljiv za naravo). Takšne razlage niso zgolj neuporabne, ker ne ponujajo nikakršne iniciative za aktivno spreminjanje obstoječega stanja, ampak so dejansko izjemno škodljive. S tem, ko na eni strani zastirajo kapitalistični izvor okoljske krize, na drugi strani za seboj puščajo prazen prostor za preostale »ustrezne« interpretacije obstoječega stanja. Tako smo lahko kaj kmalu priča raznim teorijam o preštevilčnosti človeške populacije in iz tega izhajajočim ekofašističnim rešitvam (v smislu upravičevanja genocida za preprečitev ekocida), ki lahko sledijo.
Torej: ni problem v preštevilčnosti populacije, ampak v produkcijskem načinu, ki mora neomejeno rasti; ne glede na to koliko otrok bo rojenih. Okoljske krize ne bomo rešili s takšnim ali drugačnim odrekanjem na individualni ravni ali, še huje, z raznimi ekofašističnimi “rešitvami”, ampak s kolektivnim organiziranjem za drugačen sistem.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega