KJE PA SO DELAVKE IN DELAVCI? 

ZAKLJUČNI VOLILNI KOMENTAR

Če si v Sloveniji podjetnik, menedžerka, svetovalec/lobist ali pa državna funkcionarka obstaja kar 7,2 krat večja verjetnost, da si se znašel na kandidatnih listah za nedeljske parlamentarne volitve, kot pa če se uvrščaš v kategorijo delavk in delavcev. Barve okoli 225.000 lastnikov kapitala, članic uprav, direktorjev in njihovih namestnikov, lokalnih in državnih funkcionark namreč na sedemnajstih kandidatnih listah za katere bo moč 22. marca oddati glas, zastopa kar 553 predstavnic in predstavnikov vrhuške državnega aparata, kapitalističnega razreda ter njegovih neposrednih slug. En kandidat na 398 biznismenov, direktorjev in nosilcev javnih funkcij. 

Zastopanost delavk in delavcev je mnogo manjša. Stranke so na kandidatne liste vključile 323 ljudi, ki jih lahko uvrstimo v kategorijo delavk in delavcev. Nesorazmerje med razredom lastnikov in delavcev se izriše še bolj očitno, ko vzamemo v obzir, da je v Sloveniji trenutno okoli 920.000 delavk in delavcev. Ena delavska kandidatka tako zastopa kar 2848 trgovk, poštarjev, vzgojiteljic, voznikov, čistilk, gradbenih delavcev, knjižničark, programerjev, proizvodnih delavk in vseh ostalih, ki živimo od svojega dela. 

Med vsemi 1.185 kandidatkami in kandidati na volilnih listah tako lastniki in upravljalci kapitala ter vrhovi državne administracije predstavljajo kar 47-odstotni delež. Njihov delež v celotnem prebivalstvu z volilno pravico pa znaša komaj 12,9 %. Na drugi strani predstavljajo delavke in delavci kar 54,2 % vseh volilnih upravičenk in upravičencev, na kandidatnih listah pa zasedajo samo 27,3 % mest. 

Zgolj na listi stranke Mi, socialisti zasedajo delavke in delavci več kot polovico kandidatnih mest (51,4 %). Največjo prevlado razreda lastnikov kapitala in njihovih prisklednikov v podobi direktorjev in svetovalcev je moč opaziti pri Demokratih Anžeta Logarja, Prerodu in skupni listi Nove Slovenije, SLS-a in Fokusa, medtem ko pa so državne in lokalne funkcionarke ter funkcionarji v največji meri zastopane na listah, ki so jih vložili v Svobodi, SD-ju in SDS-u.

Takšna odsotnost delavk in delavcev kaže na odtujenost parlamentarne demokracije in z njo povezanih volilnih procesov od delovnih množic. Jasno izkazuje stanje v katerem so delovni ljudje zreducirani zgolj na vlogo pasivnih volilk in volivcev, ki se jim na kandidatnih listah pogosto ponujajo njihovi šefi, najemodajalci in lastniki podjetji v katerih delajo. Hierarhija iz delovnih mest se tako preslikava tudi v tako opevano demokracijo. 

Večjo aktivacijo delovnih ljudi v volilnih procesih strukturno omejujejo zakonitosti kapitalizma. Avtoritarnost na delovnih mestih, vse večja intenzivnost dela, stres povezan z negotovo stanovanjsko situacijo, odsotnost (večjega) organiziranja delovnih ljudi v športne, kulturne in druge kolektive, politična prevlada razreda kapitalistov zaradi njihovega privatnega lastništva nad sredstvi produkcije in preko tega tudi življenjskimi pogoji delavk in delavcev. Ob tem pa je treba omeniti tudi kartelno organiziranost večine etabliranih strank, ki prav tako preprečuje delovnih ljudem, da bi postali soustvarjalci političnega in širšega družbenega življenja. 

Izključenost delavk in delavcev iz aktivnega volilnega procesa pa vpliva  na nabor tematik, ki zavzemajo osrednje mesto v predvolilnih soočenjih ter tudi na politike, ki jih bodo izvrševali kandidatke ter kandidati, ki bodo po volilni nedelji zasedli mesta v državnem zboru. Vprašajte se, kolikokrat ste v minuli volilni kampanji poslušali o bojda nemogočih davčnih bremenih za razred lastnikov kapitala in kako niste nikoli slišali nič o pogojih dela 110 tisoč trgovk in trgovcev, ki vsakodnevno garajo po trgovskih centrih v Sloveniji. 

Delavske politike ne more biti brez delavk in delavcev. Glede na nabor kandidatk in kandidatov ter glede na politike, ki jih zastopa večina od njih, je za pričakovati, da bo tudi novi sklic parlamenta precej bolj skrbel za privatne interese lastnikov kapitala, kot pa za družbene potrebe in dobrobit delovnih ljudi.