Nedavni besedni spopad na odprti sceni ob obisku ukrajinskega predsednika Zelenskega v Beli hiši in kasnejša zaustavitev vojaške pomoči ZDA Ukrajini sta sprožila mnoge odzive v javnosti.
Liberalni komentatorji so v maniri internetnih botov zasuli javni prostor z ocenami, ki v svojem bistvu ne sežejo dlje od vzpostavljanja enačaja med Putinom in Hitlerjem, pri čemer Trump predstavlja lutko prvega in moderno utelešenje slednjega. Lokalni podporniki in imitatorji Trumpovega nazadnjaškega političnega projekta, pa so Trumpa nemudoma razglasili za največjega mirovnika naše dobe, ki na prvo mesto postavlja interese običajnih ljudi v ZDA.
Vse takšne ocene izhajajo iz popolnega neupoštevanja materialnih okoliščin, ki so privedle do ruske invazije na teritorij Ukrajine in materialnih okoliščin, ki vojno vodijo k njenemu koncu. Predvsem pa popolnoma ignorirajo položaj delovnih ljudi v Ukrajini, Rusiji in Evropi. Ne zmenijo se za pogoje njihovih življenj, ne polagajo pozornosti njihovih stališčem o vojni in miru, z vzvišenim cinizmom jim odrekajo možnosti, da bi bili sami politični akterji v svojih družbah. Medtem, ko vojna uničuje življenja milijonom običajnih ljudi, se prevladujoče analize položaja osredotočajo na medsebojne odnose in spletke na dvorih vladajočih razredov.
V vojni v Ukrajini, ki že od samega začetka poteka v obliki proxy (sl. posredniškega) spopada med Rusijo in vojaško zvezo NATO, je bilo ubitih in ranjenih več kot pol milijona ukrajinskih vojakov ter civilistk in civilistov. Ruska vojska naj bi utrpela podobne žrtve kot ukrajinske oborožene sile. V Ukrajini je bilo poškodovanih ali uničenih več kot dva milijona stanovanjskih enot (hiš in stanovanj), velika večina njih se nahaja vzhodu države, kjer že od leta 2014 potekajo spopadi med ruskim prebivalstvom in ukrajinsko vojsko.
Ukrajinski bruto domači proizvod (BDP) je od leta 2022 upadel za 25 %. Število ljudi, ki v Ukrajini živijo pod pragom revščine se se je v vojnih letih povečalo za več kot sedem milijonov in je v začetku leta 2025 preseglo 9,2 milijona ljudi. Tisti ljudje, ki so obdržali zaposlitve se soočajo z vedno večjim pritiskom državnih oblasti in kapitala na svobodo njihovega delavskega organiziranja. Sredi vojne vihre se utrjuje in nadgrajuje družbeno-ekonomska ureditev, katere osrednji cilj je zagotavljati čim večjo dobičkonosnost tujih investicij, brez motenj, ki bi jih pri tem lahko predstavljajo organizirano ter politizirano delavstvo.
Navkljub visokoletečim besedam o tem kako cenijo žrtvovanje ukrajinskega prebivalstva, ki so jih polni mnenjski voditelji v prestolnicah držav imperialističnega jedra, jim je očitno zelo malo mar za njihova stališča, njihov pogled na svet. Kako naj drugače razumemo besede voditeljic in voditeljev držav članic Evropske unije (EU), ki na ves glas kričijo o pravici Ukrajink in Ukrajincev do samoodločbe, hkrati pa poskušajo z vsemi močmi prikrivati dejstvo, da si znatna večina prebivalk in prebivalcev Ukrajine želi (takojšnjega) miru. Po podatkih britanskega podjetja Survation, ki se ukvarja s preučevanjem javnega mnenja, namreč zgolj 16 % ljudi v Ukrajini nedvoumno podpira nadaljevanje bojevanja v vojni. 39 % si jih želi takojšnjega konca vojne, enak delež pa jih pritrjuje trditvi, da je potrebno razmisliti o začetku mirovnih pogajanj z Rusijo.
Kljub temu, da človeške in materialne žrtve na ruski strani niso tako velike, vojna ne bo prinesla dolgoročnih koristi za delovne ljudi v Rusiji. Mnogi izmed njih so bili poslani na fronto, kjer njihovo življenje ni vredno več kot kakšen kvadratni meter osvojenega uničenega ozemllja. Putinova oblast z avtokratskimi metodami napada mirovnice in mirovnike, navkljub znatnemu povišanju plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih transferjev, življenjski standard ljudi v najboljšem primeru stagnira zaradi inflacije, ki je januarja na letni ravni dosegla 10 %.
Za razumevanje celotnega konteksta, je potrebno poudariti, da ruska ekonomija zaradi vojne in neštetih paketov sankcij, ni doživela skrčenja. Ravno obratno. V zadnjih dveh letih se je letna rast BDP-ja ustalila med 3,5 % in 4 %. Sankcije, ki so jih v največji meri uvedele države kolektivnega imperializma so gotovo spremenile (geografsko-politične) poti po katerih se akumulira kapital v Rusiji. Slednja je močno (za 64 % v primerjavi z predvojnim letom 2021) povečala trgovinsko izmenjavo s Kitajsko. V času trajanja vojne v Ukrajini, je Rusija postala glavna dobaviteljica nafte za Kitajsko.
Težišče ruskega gospodarstva se je premaknilo proti vzhodu in za čas trajanja konflikta v Ukrajini prevzelo obliko t.i. “vojne ekonomije”. Vendar to ne pomeni, da se je spremenila njegova narava, njegova bit. Rusija bo po koncu vojne ostala država s kapitalističnim sistemom, ki bo v največji meri temeljil na izvozu naravnih surovin. Ta bo še naprej temeljil na prisvajanju presežne vrednosti, ki jo ustvarjajo delavke in delavci s strani kapitalistov in uničevanju naravnega okolja.
Prav ustrezno vrednotenje tega ruskega premika na vzhod nam omogoča boljše razumevanje potez, ki jih v zadnjih tednih vleče Trumpova administracija. Ta si ne želi nadaljnje izolacije Rusije, povzročene s strani sankcij kolektivnega zahoda, ker jo te potiskajo v še bolj tesno navezanost na Kitajsko. Njihova pobuda za dosego (trajnega) premirja v Ukrajini tako ni zasnovana na načelih mirovništva in politikah mednarodnega sodelovanja, temveč je bila podana v cilju zaščite ekonomskih, vojaških in političnih interesov vladajočih slojev v ZDA v spremenjenih geopolitičnih okoliščinah.
Prav omenjeni so imeli od dosedanje ameriške vojaške pomoči Ukrajini največje koristi. Kar 74 % sredstev namenjenih za zagotavljanje omenjene vojaške pomoči je namreč na koncu preko neposrednih nabav orožja in dopolnjevanja njegovih zalog pristalo v rokah ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa. Zmagovalci v vojni, želijo ostati tudi zmagovalci v miru. V tem kontekstu velja razumeti tudi sporazum o redkih rudninah, ki bo omogočil ropanje ukrajinskih naravnih bogastev s strani ameriških multinacionalk.
Vojna v Ukrajini, ki jo je Rusija sprožila kot odgovor na dolgi pohod zveze NATO proti vzhodu se (vsaj v trenutni obliki) nepovratno končuje. Brez znantne ameriške vojaške soudeležbe se proxy (sl. posredniška) vojna med obema akterjema ne more nadaljevati. Kakršenkoli mir bo že sklenjen, pa bo očitno pri pripadnikih vladajočih razredov v Evropi sprožil novo, še blaznejšo oboroževalno histerijo. Na oltarju “varnosti” bodo želeli žrtvovati naše javne storitve, pokojnine, plače in štipendije. Pri tem nas bodo poskušali prepričati, da njihovi interesi istovetni našim. Takšnim interpretacijam in politikam, ki izhajajo iz njih se bomo morali delovni ljudje upreti. Domačim in tujim vladajočim razredom je za našo varnost popolnoma vseeno. Skrbijo zgolj za svoj položaj znotraj imperialističnega reda. Odpeljali nas bodo v pekel, če bo to pomenilo, da ga bodo ohranili.
Upor proti oboroževanju, zavzemanje za mir in internacionalno solidarnost morajo (p)ostati glavna vodila naprednih delovnih ljudi. Vsi delovni ljudje imamo glavne sovražnike na domačem terenu. Samo skupen boj proti njim lahko zagotovi pogoje za vzpostavitev resničnega mirnega sobivanja na našem planetu, ki ne bo utemeljeno na medsebojni tekmi temveč na sodelovanju delovnih ljudi sveta.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega