KAKŠNO VEZO IMA ROBERT GOLOB Z NASPROTNIKI SPLAVA?

Nedvomno so med glavnimi novicami zadnjih dni konflikti med nasprotniki splava ter zagovorniki pravice do izbire. Incident na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je skupina deklet potrgala zastavice⛳, ki so jih v aktivisti Pohoda za življenje postavili v “spomin na izgubljena življenja otrok”, je na socialnih omrežjih sprožil obsežen spopad. Prav tako je povzročil razkol med predsednico Natašo Pirc Musar in liberalci, kritičnimi do njenega poziva k dialogu z nasprotniki splava. V tem zapisu ne bomo govorili o pravni upravičenosti trganja zastavic, vprašanjih svobodnega izražanja mnenja in boju med dvema taboroma liberalcev. Vprašanje splava bomo postavili v zgodovinski kontekst ter skušali razumeti, zakaj v zadnjih letih prihaja do porasta novih konservativnih skupin, ki se zavzemajo tudi za prepoved splava, ter kakšen feminizem se jim lahko zoperstavi.

Splav in drugi načini uravnavanja števila rojstev obstajajo v vseh družbah, od prazgodovinskih lovsko-nabiralniških skupin do sodobnih kapitalističnih družb. Moderne razprave o splavu so se začele v 19. stoletju, pri nas pa so se razmahnile v medvojnem obdobju. Razumeti jih je treba v kontekstu psevdoznanstvene evgenike in teorij o degeneraciji naroda ter padajoče rodnosti, ki jo je na slovenskem mogoče zaslediti od začetka 20. stoletja, njen upad pa se še pospeši po prvi svetovni vojni. V medvojnem obdobju je bil splav v Kraljevini Jugoslaviji prepovedan, od leta 1930 so se kazni za ženske, ki so prekinile nosečnost zmanjšale, za njihove sostorilce pa povečale. Hkrati pa je v medvojni Jugoslaviji nastalo več javnih zavodov, kot je bil Zavod za socialno in higiensko zaščito dece, ki bi materam nudili socialno in zdravstveno zaščito ter s tem pomagali dvigovati rodnost. Ti ukrepi so bili povečini neuspešni, splav pa se je izvajal v tajnosti.

SOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA

Po zmagi NOB leta 1945 ni takoj prišlo do spremembe odnosa do splava, vendar je že leta 1951 prišlo do pomembnega preobrata. Nov kazenski zakonik, ki ga je tega leta izglasovala Zvezna skupščina FLRJ, ni kaznoval ženske, ki je izvedla splav, temveč le izvršilca dejanja. Zaradi te spremembe je obstajala večja možnost, da bi ženske v primeru zapletov poiskale medicinsko pomoč. Leto za tem pa je bila izdana nova uredba, ki je dovolila splav v prvih treh mesecih zaradi medicinskih, pravnih, zdravstvenih ali socialnih indikacij, do popolne legalizacije splava pa ni prišlo.

Zaradi razvoja družbe je v petdesetih med ginekologi prišlo do pobud po uvajanju različnih metod in razvoja kontracepcije. Leta 1955 je stekla proizvodnja kontracepcijskih sredstev, tovarna Sava iz Kranja je takrat izdelala prvo diafragmo, tovarna Lek pa prvo kontracepcijsko pasto. To je predstavljalo velik napredek, saj je bila Jugoslavija takrat ena redkih držav z lastno produkcijo kontracepcijskih sredstev. Kontracepcijo so razumeli kot preventivni ukrep proti splavu, ki so ga videli kot nujno zlo. Razmahu kontracepcije je sledilo tudi uvajanje spolne vzgoje na podlagi enakopravnih odnosov med spoloma. Prav tako je leta 1960 nova uredba spremenila pogoje za splav in ga v nekaterih okoliščinah dovolila. Komisije, ki so odločale o teh okoliščinah, so igrale pomembno vlogo pri preprečevanju ilegalnega splava, saj so v praktično vseh primerih ugodile prosilkam. To je sprva vodilo do velikega porasta legalnega splava, čeprav so številke začele stagnirati že sredi šestdesetih, hkrati pa močno zmanjšalo smrtnost žensk zaradi splavov, ki so jih opravile pri mazačih ali doma.

Več dejavnikov je pripomoglo k temu, da je bila pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok leta 1974 vpisana v jugoslovansko ustavo, posledično pa tudi v ustavo vseh republik znotraj federacije. Tako je Jugoslavija postala ena izmed prvih držav na svetu, ki so dovolile in v ustavo celo vpisale, pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. »Napredne« liberalne demokracije – z izjemo Danske (1973) in Švedske (1974) – so splav legalizirale s skoraj dvajsetletnim zamikom. Legalizaciji splava v Jugoslaviji je sledil porast prekinitev nosečnosti, vendar po sredini osemdesetih ta številka začne upadati, zaradi spolne vzgoje in razširjenosti kontracepcije. Legalizacija splava prav tako ni imela večjega vpliva na rodnost v Sloveniji, ta je začela padati v osemdesetih.

Poleg tega pa je pomembno poudariti, da je jugoslovanska država vlagala veliko v razvoj javnih institucij, ki so skrbele za to, da je odločanje za rojstva otrok dejansko bilo svobodno – omenimo lahko razvoj javnih vrtcev, vzgojno-izobraževalnih institucij, zdravstva, javnih stanovanj in vsesplošni razvoj družbe. Partija, država in druge organizacije so veliko napora vlagale v predrugačitev partnerskih odnosov preko ustvarjanja novih družbenih pogojev in osvoboditve dela iz jarma kapitala. S tem so gradili družbo, kjer nikomur ne bi bilo potrebno poseči po splavu zaradi materialne stiske ter bi vsem otrokom bil omogočen poln in vsestranski razvoj, hkrati pa bi ženske bile razbremenjene večine gospodinjskega dela.

RESTAVRACIJA KAPITALIZMA IN LIBERALNA USTAVA

V devetdesetih, po razpadu Jugoslavije in restavraciji kapitalizma je rodnost v Sloveniji padla, hkrati pa se je nadaljevalo tudi padanje števila dovoljenih splavov. Vse to nakazuje na precejšen uspeh spolne vzgoje, kot tudi razširjeno rabo kontracepcije. Ker je bil prehod v kapitalizem v Sloveniji mehkejši, kot v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, v njej ni prišlo do tako velikega padca rodnosti. Slovenija je edina postsocialistična država, v kateri je število prebivalcev višje kot pred tridesetimi leti, predvsem na račun priseljevanja. To pomeni, da se prebivalstvo tudi v Sloveniji stara, kar je eno od opravičil, da po neoliberalni logiki trenutna vlada govori o zvišanju upokojitvene starosti. To seveda ni edina rešitev teh problemov, druga opcija bi bil na primer dvig prispevkov iz kapitala in visokih dohodkov. Zaradi enakih razlogov po Evropi (spomnimo se Francije!) sprejemajo podobne ukrepe.

Kljub mehkejši obnovi kapitalizma Slovenija ni ubežala krizi evro-območja, gospodarskim posledicam pandemije kovida ter inflaciji zaradi vojne v Ukrajini, ter se skozi te procese neoliberalizirala. Nova konservativna gibanja so bila pri nas prisotna že pred temi pretresi, vendar so se po njih še bolj razpasla. Del njihove ideologije je tudi nasprotovanje splavu. Čeprav ta gibanja in skupine stojijo na strani kapitala so našle oporo tudi med nekaterimi delovnimi ljudmi. Ker so člani delavskih gospodinjstev vedno bolj podvrženi prekarnim delovnim razmeram in tveganju izgube dohodka je potrebno discipliniranje članov družine, da vsi njihovi dohodki pritekajo v gospodinjstvo, da to sploh lahko preživi iz meseca v mesec. Hkrati so javne storitve vse bolj načete, reproduktivno delo pa potisnjeno v gospodinjstva, torej na ženske. Nova ideologija, ki drži to disciplino, je mešanica starih patriarhalnih norm, religiozne ideologije ter nacionalne pripadnosti, sestavljena v novega Frankensteina – ne gre torej za vračanje k preteklim oblikam ideologije, ampak za družbene okoliščine, iz katerih rastejo novi pritiski na ženske. Na podlagi tega lahko razumemo tudi porast nasprotovanja splavu, ki najde izraz v gibanjih kot je Pohod za življenje.

Po drugi strani pa je treba izpostaviti, da zgolj zato, ker je pravica do svobodnega odločanja za rojstvo otrok zapisana v liberalno ustavo, ne pomeni da je odločanje dejansko svobodno. Več raziskav potrjuje, da se velik del, predvsem mlajših žensk, odloča za splav zaradi slabe ekonomske situacije, slabega položaja na trgu dela in prekarnih zaposlitev, nedostopnosti stanovanj in previsokih stroškov vrtcev. Liberalna ustava v svoji mogočnosti dovoljuje splav tako ženskam iz delovnih družin, ki se komaj preživljajo, kot tudi (malo)meščanskim karieristkam, katerim bi otrok predstavljal oviro v njihovem konkuriranju moškim. Buržoazne ženske prav tako lažje dostopajo do zasebnih vrtcev in varušk ter imajo na splošno večjo materialno varnost, kar jim dejansko omogoča svobodno odločitev za rojstvo otroka, ki delavskim ženskam pogosto ni na voljo.

Poleg tega moramo omeniti, da razpad javnega zdravstva, ki se pospešeno odvija pod Golobovo vlado igra večjo vlogo pri omejevanju dostopnosti kontracepcije in splava, kot današnji shod mračnjakov. Tako govori dejstvo, da je petina Slovenk brez ginekologa. V luči tega se zdi izjava predsednika vlade o tem, kako se je treba »postaviti za svoje temeljne svoboščine«, ki ga je Vlada objavila na omrežju X govoreč o konfliktu na Kongresnem trgu, še toliko bolj cinična. Liberalni center je na vladi in vodi razredni boj od zgoraj na strani kapitala ter razbija vse pogoje za dejansko emancipacijo žensk; liberalci, od vidnih članov establishmenta, kulturnikov do »aktivistov« pa z njim tulijo v rog kulturnega boja.

Pravica do splava je lahko neštetokrat zapisana v ustavo, vendar brez dejanskega dostopa do kvalitetne zdravstvene oskrbe ne pomeni prav nič. Pretirana obsedenost s klerikalnimi mračnjaki, neokonservativnimi politiki in »pro-liferskimi« NGO-ji zgreši srž problema. Z oteženim dostopom do javnih vrtcev, domov za ostarele in prekarnimi zaposlitvami so ženske vse bolj potisnjene v domačo sfero zaradi objektivnih materialnih pogojev. Mračnjaška gibanja dajejo le legitimacijo vedno večjemu zapiranju žensk v domačo sfero. Ne smemo nasedati na ta zamegljevanja dejanskih družbenih vzrokov za zatiranje (delavskih) žensk.

RAZREDNI BOJ

V tem so torej obrisi razredne delitve žensk, na proletarke in buržujke. Feminizem proletark, ni enak kot feminizem buržujk. Objektivni interesi enih so nasprotni in v konfliktu z interesom drugih. Proletarke se morajo skupaj s svojimi moškimi tovariši zavzemati za gradnjo družbe, ki bo omogočala svoboden razvoj vseh. Pri tem igra temeljno vlogo tudi emancipacija žensk, pogoje za katero omogočajo javne storitve, ki ženske razbremenijo reproduktivnega dela, jim omogočijo polno udejstvovanje na delovnih mestih, dejansko svobodo odločanje o rojstvu otrok, ter na dolgi rok spremenijo pogled na pomen družin – starševstvo postane svobodna odločitev, ki prinese srečo staršema in otroku. To so dokazali tudi pretekli socialistični eksperimenti, v katerih so ženske sodelovale pri oblikovanju naprednih politik, ki jih je kapitalistični svet dohitel šele dolga desetletja kasneje.

Socialisti podpiramo boj žensk proti mračnjaštvu, vendar poudarjamo, da vzpona skrajne desnice ne bosta ustavila niti pravna država, niti sami po sebi spopadi na ulicah. Fašistoidna gibanja in stranke lahko dokončno porazi le organiziran delavski razred, ki odpravi pogoje, ki jih ustvarjajo: revščino, prekarnost, imperializem, razpad javnih storitev in kapitalistično nestabilnost.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega